Zdravila?

Vzela sem biološko zdravilo. Ta me že kakšne 3 tedne gleda iz omare kamor sem ga pospravila takoj po tem, ko sem ga prevzela v lekarni. Strah me je blo, to je res močno zdravilo. Pa še to samo simptome maskira, da ne govorim o vseh stranskih učinkih. Ampak blo je preveč. Prehudo. Srbelo me je vse vsako sekundo dneva, zbujala sem se zatečena, počutila sem se kot, da je moja koža vedno opečena. Čas je bil. Vzela sem zdravilo in že pol dneva po tem imam občutek, da je moja koža normalna, da ko se dotakne oblačil ne srbi, da ne peče, da ne zateguje, da grem lahko spat in bodo rjuhe moji koži mehke in ne dodaten razlog za neprijetno srbenje in zbiranje vseh možnih moči, da se ne popraskam do krvi.

Ampak omggg nooo! Na teh zdravilih se počutim tok svobodno, prou na jok mi gre, ko vidim kok je laži tako živet in kok res mi je blo težko. In vem, da velik ljudi ne bo razumel, ampak men se zdi kot, da se mi je v enem dnevu spremenil cel lajf. Kot, da je sveža sapa preletela mojo kožo in je končno pomirjena. Prav pomirjena je pravi izraz. Kot tist filing po nevihti, ko je vse mirno, tiho in spokojno. Problem je edino, da k začne prijemat se počutim tko zlo zadeto, vrti se mi, megleno vidim, smeji se mi, pa še senzacije moje kože ratajo drugačne.

In kukrkol se mejbi to fajn sliš je hkrati tko: "Ammm, jst morm to vsak dan vzet do konca življenja. A ni mal nenavadno zadet hodit okrog in a to bo nekak zdej moja nova realnost?" Nisem ravno ljubitelj zadetih ali opitih stanj in me malo straši tole, ampak končno me ne srbi vse. Kakšna izbira. Zadetost ali srbenje. Čakam na ponedeljek, da pokličem zdravnika in vprašam, če je to normalno.

Pa, da odprem drugo temo, ki je zelo povezana. Včasih mi je nerodno, da ne zmorem tega pozdraviti z umom ali spremembo rutine, tako kot je zdaj moderno. Saj verjetno ste tudi vi že slišali kako lahko svoje telo pozdravimo sami in da kronične bolezni so večina odraz potlačenih občutkov, drugih travmatičnih dogodkov ali pa odraz slabe hrane in drugih navad. Ohhhh, tako sem padla v to. Tok 'tko moraš delat, tko moraš jest, tko mislit in tko živet' sem slišala, da je blo samo dovolj. Upam, da ostane tako.

Včasih sem malo preveč stroga do sebe. Ja želim si, da atopičnega dermatitisa ne bi imela, želim si najti rešitev, želim si nekaj, ki ne bo delalo dodatne zmede v mojem telesu kot jo verjetno zdravila, ampak sam ne morem več. Zdi se mi kot, da sem sama sebi diktator. Toliko stvarem sem se odrekla, da bi živela 'prav', da bi si dokazala, da sem dovolj močna premagat to. Da ne bom škodovala svojemu telesu, da bo nedotaknjen. Hkrati pa sem mejbi ravno s tem nrdila največ škode?

Ob tem se spomnim na eno punco, ki sem jo spremljala preko youtuba nekaj let nazaj. Res, res, res si je želela naravnega poroda in naredila je čisto vse kar je bilo v njenih zmožnostih. Rojevala je cel dan in bila je utrujena, zelo zakrčena, nakar je sprejela, da morda ne bo šlo čisto naravno. Po spinalni anasteziji je zelo hitro rodila. Za tem je dobila diagnozo; prolaps maternice 2. stopnje. In če ne veste kaj to pomeni - maternica zaradi oslabljenih mišic medeničnega dna zdrsne v nožnico. Bila je pilates inštruktorica in verjamem, da ni imela oslabljenih mišic, so pa ratale verjetno šibke po enodnevnem potiskanju in psihičnem pritisku v smislu »Dejmoo, more bit naravno« katerega verjamem, da ni tako jasno videla, ker tudi jst pri sebi to redko opazim. Ampak a veš, zakaj je treba tazga napora, če na koncu je rezultat izjemno podoben?

Pa zdaj se obsojam, ja vidiš pritiskala si nase zato maš tako kožo ne bi smela. Ob izbruhu dermatitisa bi verjetno si mogla reči: »Okej kako sem lahko prijaznejša do sebe?« in ni tko, da si tega ne rečem. Ampak ko te vse srbi in se počutiš kot faking ujetnik lastne kože, zraven pa še zgledaš kot strašilo in veš da moraš zdržat z vsemi temi občutki in senzacijami, delati isto kot vsi tisti, ki tega nimajo, hkrati pa nisi dobro spal že mesece, se ti mal sfuzla, občasno.

Zadnjič sem se zbudila z najbolj ever zatečenim obrazom. Zgledala sm kot Pehta. Grozno. Ja iščem službo, ja je mejbi to stresno, ampak jst mislm, da velik bolj stresni so vsi te simptomi, niti primerjat se ne more. Pol mi pa folk prbije, da če se kej takega dogaja, da sm pod stresom, jap cela sm flekasta, a ne vidiš? Pa sej vrjetno je to tisto neverjetno vprašanje kaj je blo prej jajce ali kura. Vidim, da sm mal jezna. Zdi se mi, da noben ne razume kakšen je to filing in nekak je logično, ker niso v moji koži. Sam hkrati sem včasih prav nesramna. Včasih si želim, da bi bil kdo z mano v tem, da ma še drug podobne probleme, sam mal sočutja plis, težko je, si mislim.

In kako ti življenje ustreže... Napisala sem ta odstavek in šla prevzet kreme, k neki do zdaj še nepoznani kozmetičarki, in sva se zaklepetali. Ona se spopada s hudimi nepojasnenimi srbečicami in skupaj sva jamrali in sočustvali. Nič nisva rešili, ampak razumeli sva se in to je bilo prijetno. Najbolj fascinantno se mi zdi, ker se po moje sploh nisem zavedala kok drugačen življenje živim od ''normalnih ljudi.'' Predstavljaj si, da imaš vsak dan najmanj 20 komarjevih pikov in te nikoli ne nehajo srbeti. Jap, ni fajn.

V upanju,

Katja