Jobić.

Novo službo sem začela in pogosto se spomnim besed svojega prijatelja ''Ti rabš en easy job. Ti nisi narejena za corporate world'' Sej ne bom rekla, da ma vedno prou ampak, ko je to reku se mi je zdel, kot, da vidi in razume nekaj kar drugi ne. Čeprav je blo to ravno med tem, ko sem bla res žalostna, ker me niso vzeli v neko službo katero sem si res želela.

Razumem, da so začetki služb težki in da bom zdej zvenela kot jamrajoči bejbi, ampak hkrati; jst res ne vem če sem narejena za delo pod takim pritiskom, med tem, ko mi hkrati tematika sploh zanimiva ni, in včasih se sprašujem a si sploh lahko rečem, da sem odrasla, če ne morem folgat tega? Sram me je s komerkol govort o tem, ker se mi zdi kot, da nekak vsi 'trpijo' v službi na en ali drug način in to ni ravno neki kar bo komu novo ali presenetljivo. Ampak hkrati je občutek, kot, da obstaja drugače, nekaj kar bi 'ta slabšemu' delu službe dalo smisel.

Ko sem bila stara tam okrog 14 smo na podstrešju, iz skupka betona in lesenih tramov, ustvarjali sobe. Spomnim se kako me je nekdo vprašal, če vem iz katerega lesa bomo položili parket. Meni je bila takrat barva lipovega lesa izjemno lepa, zato sem rekla, da lipo. Tipson se je verjetno malo bolje spoznal na les in rekel, da bomo verjetno dali kaj drugega, ker je lipov les zelo mehek in bi se še petka poznala notri. Kdo bi vedu, da dejansko se razlikujejo po čem drugem kot barvi 😅.

Tako nekako sem spoznala, da tako mehki les kot trdnejši služi svojem namenu in ja, da po tleh po navadi daš trdnejšega. Če vas je zanimalo, na koncu smo dali bambus, ampak point tegale besedila je, da se počutim kot lipa v službi kjer potrebujejo hrast. In mogoče se lahko nekaj časa delam, da sem trden hrast, ampak na koncu bom le parket z milijon luknjami, ko bi lahko bila cenjena umetniška skulptura.

Veš kako pravijo. Nekaj kar bo en vidil kot dar, bo za drugega prekletstvo…

Sam mal sm hotla pojamrat, tko, da hvala vsem za posluh in se beremo naslednjič,

Katja