Sem Katja,
ženska polna nasprotij. Rekla bi, da ljubim življenje, a včasih ga miiiceno sovražim. Ampak, hej, saj pravijo, da je jeza le druga plat ljubezni.
Obožujem romantične zgodbe, idealne razplete in svet poln lepote, a hkrati me izjemno zanimajo temne in težke zgodbe zlorabljenih in napadenih. Pogosto se ujamem, ko sanjarim kako bi slikala najlepši razgled, kam bi se postavila in na kakšen način bi uredila že tako lepo sliko.
Ko plešem se mi zdi, da ves svet pleše z mano in ko sem žalostna se mi zdi, da nikoli ne bom prišla ven iz črne luknje bolečine.
Vse se dogaja v ekstremih.


Obožujem lepote narave, lepoto gibanja v ritmu, lepoto naših teles, lepoto nasmejanih obrazov in pristnih objemov. Zdi se mi, da je svet lepši, ko skrbimo drug za drugega. A včasih pozabim na to. Včasih se ujamem v rutinska opravila, slovensko miselnost ''delat je treba'', in ugajanje ljudem. Takrat mislim, da sem varna le v svojem jajcu poznanega in da mi vsi želijo le slabo.
Takrat se moje telo upre – koža, prebava, vrtoglavice. Zdravniki vse pripisujejo stresu, jaz bi rekla, da je le pomankanje uživanja. Kdaj bojo začeli predpisovati užitek, zabavo in hvaljenje? Lahko bi le rekli:

Daj prižgi tisto pečko notri in ne dovoli, da ti jo kdo ugaša!!!«

Morda kdaj ugotovim, da lahko svojo pravljico v glavi prestavit v resničnost. Do takrat pa bom svojo pravljico pisala na tem blogu.
Katja,
v svojem času sem uspela doseči papirje za
pomočnico vzgojiteljice in
diplomo za medicinsko sestro,
sedaj pa študiram zakonsko in družinsko terapijo
