Obžalovanje.

Noč je in ne morem zaspati. V zadnjih dneh se je zgodilo ogromno sprememb in moje telo še ni sprocesiralo vsega. Prižgem random playlisto, ki mi jo ponudi youtube in poslušam zvoke znanih komadov. To me pomirja. Ko je vse novo potrebujem nekaj znanega, tudi, če so to le pesmi, ki sem jih slišala že 100x.

Predvajati se začne pesem Eras of us. Fletcher. Ona vedno zajame toliko občutkov v svojih pesmih in ta ni nič drugačna. Zadnjič sem poslušala intervjuje z njeno bivšo in z naslednjo partnerico njene bivše, ki je zdaj že bivša. Kere drame. Ampak hkrati se mi je zdelo vse tako človeško in naravno. Vse je imelo smisel. Verjetno bi vsak naredil enako, če bi bil v njihovi poziciji.

Pesem, ki sem jo poslušala je bila pesem o odnosu z njeno bivšo. O odnosu, ki se je začel hitro in nenadno in se prav tako zaključil. Sama pravi, da je bil to njen najdaljši dejt – 4 leta.

Preplavi me obžalovanje. Zakaj si mislim? Sama nimam take zgodbe. Sama nimam tistega enega bivšega, s katerim sem imela noro globok in crazy odnos. Vedno žalujem za idejo, da jaz nisem nikomur posebna, ampak a mi je v resnici žal, da meni ni noben? Moje zveze so bile vedno zelo kratke. Nobena ni dočakala niti pol leta. V vseh odnosih sem se zgubljala in jih imela neskončno rada, ampak v nobenem se nisem izgubila, prepustila. Bila sem vedno tako blizu... in takrat sem se ustrašila.

V misli prikličem videospot tiste prve pesmi od te izvajalke. Tistega, ki prikazuje začetek njunega odnosa. Kompilacija njunih lepih pogledov, prijetnih objemov in zaljubljenih nasmehov. Spomnim se mojega prvega dejta pri enaindvajsetem, večer je bil in bila sva na ljubljanskem gradu. Že nekaj dni je spraševal kdaj bi se lahko dobila in večkrat sem že sem prestavila, a tisti dan sem opazila, da imam malo osamljeno življenje in mu rekla, da se lahko dobiva čez pol ure, če ima čas.

Vedno sem govorila, da se ne objemam in se nisem, ampak, ko sva se poslavljala ob 4 zjutraj pod tisto ulično svetilko, je nekaj v meni si to zaželelo. Stala sem tam in nekaj mi ni pustilo iti, čeprav sem malo prej rekla, da je ura že preveč. Opazil je, se pohecal, priskakljal do mene in me objel.

To je kasneje postala najina interna šala. Po mesecu dni sem dobila sporočilo, da nima več časa zame. Po 3 letih sva se prvič ponovno slišala in rekel mi je, da je v resnici začel nazaj z bivšo in spomnila sem se koliko idej sem imela kaj je narobe z mano in na koncu je bilo za tem le golo dejstvo, da je bivša nazaj. Vprašala sem ga, če ga lahko udarim in rekel je da ja. Mogla sm, za mlajšo verzijo sebe.

Za tem sem izkusila še kakšne par podobnih primerov. Vedno sem jih razumela. ''Pač mu ni do mene, kaj naj ga odrem iz kože zaradi tega?'' sem si mislila, a vseeno je bolelo.

Pravijo, da te nedostopni privlačijo, ko si sam tak.

Večino mladih let sem preživela na varni razdalji. Z vsemi. Na vse pretege sem skrivala, da mi je kdo všeč in vedno so me izdala moja rdeča lica in nerodnost ob njegovi bližini. Strah me je bilo in še vedno me je. Obsojam zaljubljene. Čisto nenamerno, kar pride iz mene, v moji glavi se vrti samo "kako si upaš'' in ''kok si faking naivna.'' 

Grenkobna sem.

Prav tako kot je moja mami, ko vidi lastnike psov in ve da ga sama ne more imeti. Obsojam jo, ampak hkrati jo razumem. Kot mlada deklica na kmetiji je imela okrog sebe ogromno psov, ki jih je imela izjemno rada. A ti niso dolgo živeli in z njihovo smrtjo je prišlo tudi ogromno žalosti, katere nihče ni rad videl. Kot odrasla zdaj doživlja hude alergijske izpuščaje ob stiku s psi in zdi se kot, da jo telo nezavedno ščiti ravno pred tem kar je že doživela in še živi v njej.

Sprašujem se, če je podobna zgodba z mojimi izpuščaji. Moj atopični dermatitis se je začel okrog dvajsetega. Takrat sem zaključevala 1. stopnjo faksa in imela nor crush na sodelavca. Velik crushov sem že imela v življenju, ampak tokrat je bilo prvič, da sem si rekla. ''Okej, pa sej mogoče pa lahko kej iz tega rata?'' V istem mesecu sem imela prvi zelo hud izbruh z oteklimi očmi in neverjetno srbečico. Zdaj je že 7 let od tega in ko mi je kdo všeč se ob njemu stanje poslabša. Včasih verjamem, da je to zato, ker ko imam nekoga rada ne skrbim toliko zase, postavim manj mej in sprejmem več sranja. Ampak tudi, ko naredim vse "prav" izpuščaji ne zginejo, tako, da v resnici pravila ni.

Prejšnji teden sva na somatski psihoterapiji reflektirali mojo izkušnjo s sistemsko postavitvijo družine in ena zanimivejših ugotovitev moje terapevtke je bila, da se ji zdi, da me je tako spodbujala v postavljanje mej, ker je verjela, da koža predstavlja mejo med mano in okoljem in da dermatitis nakazuje, da so moje meje slabe, ampak, da je pozabila, da koža prav tako preprečuje notranjosti ven. Večkrat sem ji rekla, da se mi zdi, da je v ozadju nekaj drugega in končno se strinja, jej.

Men se zdi kot, da sem v en blog stlačila neverjteno ogromno vsebin in vse skupaj deluje brez riti in glave in rada bi ga uredila, ampak potem si rečem: ''Naj bo tako, saj je tudi moje življenje trenutno tako.''

Katja, ki se zgubljena vrti v krogih.