Poletje je mim 🥲

Poletje 2024. Tok se je zgodil, da bi v izi napisala kakšno debelo knjigo o vsem, ampak če povzamem: »Zanimivo je bilo.« Miljon ful ful lepih in miljon ful ful težkih trenutkov.

Sem človek, ki rad mal analizira. Rada si vzamem čas in pokupčkam stvari v glavi, ali pa na papirju. Rada vem na čem sem in zakaj počnem kar počnem in rada delujem premišljeno. Realno po moje je sam to, da izjemno rada zgledam zbrano in pripravljeno. In fora je, da če hočeš tako delovati moraš met skos neki časa na samem, da vse kar se dogaja sam predelaš in pokupčkaš in pol 'unbothered' prideš nazaj v svet in zgledaš kot, da se te nič ne dotakne. In to poletje nisem mela velik časa za to. Kokrat sem začela pisati dnevnik in po enem ali dveh stavkih rekla: »Veš kaj, tako sem utrujena, da je vseeno,« in šla spat. In prav čutim kako živčna sem, ko vidim, da nimam vsega pokupčkanega, kako živčna sem, ko čutim, da ne držim jaz vajeti življenja v rokah, kako živčna sem, ko opazim, da nimam veliko kontrole nad vsem kar se odvija. Ampak hkrati pa imam izjemno rada spontana doživetja in rada sem povsod zraven, za povrh me je pa še malo strah, da bom kaj zamudila. No, verjetno razumemo kako sem končala točno tu kjer sem.

Podobno sem se počutila v najstniških letih. Večkrat. Najbolj se spomnim časa, ko sem želela delati za Mondial Travel. Bil je čas po našem maturantskem izletu. Noro lepo mi je bilo tam in nisem želela samo spustiti teh občutij, zato sem šla na razgovor za delo v ekipi. Imeli smo ene 4 kroge zelo obsežnih nalog (za katere sem se zelo potrudila, ker sem hotela priti notri) in takrat je bilo ful nekih družabnih dogodkov in partijev in pol še vse obveznosti za šolo, moja obsesija s telesno vadbo in še tiste dneve, ko sem imela prost večer so me prijatelji klicali, če bi se družila. Vsemu sem rekla ja. Realno je bilo vsega preveč in hkrati je blo vse tako pomembno zame, da nisem želela ničesar izpustiti. Želela sem pripadati novi parti sceni, obdržati svoje prijatelje in hkrati narediti vse za šolo. Prav spomnim se točke, ko sem izpadla v zadnjem krogu in vseeno želela obdržati stike z Mondialovci. Ulegla sem se samo za 15 minut pred partijem v Cirkusu in prespala vsa možna cinglanja mojega telefona. Zbudila sem se ob 3 zjutraj in se zavedla, da je čas, da se mal ustavim. Zdelo so mi je kot, da sem zamudila ključen dan a hkrati sem vedela, da če bi bilo namenjeno bi bila povabljena na naslednjega…

Večino moje srednje šole je bilo podobno temu. Ohranjati dobre ocene, družiti se sredi noči, nrdit vse treninge, ki so se mi zdeli potrebni, in hkrati iskat možnosti za pridobivanje spanca, ki je bil preskočen (khm, po navadi sta bli zbrani slovenščina pa sociologija 😅). Na faksu sem zamenjala druženje z mojo 'nočno družbo' za delo na porokah in drugih prireditvah. Ubistvu se ni spremenilo veliko. Še vedno sem lovila proste ure za spanje in še vedno sem se trudila ohranjati dober uspeh, le vadbo doma sem zamenjala za fitnes. Mogoče je bilo še pikico težje, saj sem imela še ogromno ur prakse poleg predavanj, študentskega dela in izpitov. Ampak šlo je čez. Potem pa so prišli izbruhi atipičnega dermatitisa, za tem korona karantene, nekaj dram v naši družini, par nesrečnih pripetljajev, ki so za nekaj tednov omejili moje gibanje in to me je ustavilo. Dale so mi čas za introspekcijo, raziskovanje vzorcev in učenje o našem notranjem svetu. Dejansko mi je bilo velikokrat težko, ampak hkrati je bilo osvobajajoče.

Hvaležna sem za to, ker vem, da sem zdaj boljši človek, tako do sebe, kot tudi do drugih. Ampak v teh letih sem dobila idejo, da je to to, da sem jaz zdaj drugačen človek. Da zdaj delam bolj zavestne odločitve in s tem pametne in pravilne, da 'parti svet' ni več moja domena, da je to bilo le bežanje od sebe. Ampak zdaj se sprašujem, kaj pa če je tudi to del mene in so vsi načini, ki sem jih uporabila za dokazovanje svoje 'zrelosti in stabilnosti' le dodatna maska, ki sem si jo nadela? Je to mogoče prav to vprašanje, ki mi ga je profesorica zastavila na zagovoru magistrskega dela: »Kako kdo ve kaj je avtentično njemu/njej?« Moj odgovor je bil, da vedno znova odkrivaš, misliš, da že veš pa pride nova plast, ki ti pokaže, da morda je tisto, kar si mislil, da si ti, v resnici le nekaj kar si si nadel, da bi bil sprejet, ljubljen in zanimiv.

Fora je, da zdej sm vmes. Počutim se kot, da me je vesolje brcnu nazaj v ta 'parti svet,' ki sem ga tako dobro poznala (in morda malce prezirala zadnja leta mojega 'introspektivnega popotovanja') in me s tem hotel prizemljiti ter poudariti, da sem samo človek, nobena angelska podoba. Kot, da mi je hotel dati vedeti kako sem se leta in leta trudila zgledati preudarno, nenavezano in odgovorno in to označila kot 'prav' medtem, ko sem spregledala dejstvo, da pravilnega ne določa noben drug kot jaz sama.

Da orišem situacijo. Zadnjič sem na hipi partiju vzela gobice. V tistem trenutku se mi je zdelo tako prav. Ampak, večino časa po tem trenutku sem se ukvarjala z dejstvom, kako to ni bilo pametno, kaj si bodo ljudje mislili in kako naj zdaj zgledam čimbolj prisebno in ne zadeto. Najbolj smešen del je bil, ko sem si res želela zgledat trezno in odgovorno, začela govoriti nekaj kar sem upala, da bo tako izpadlo, dokler nisem opazila, da moje roke in govor ne sledita mojim namenom. 😅 Za tem sem se obsojala kako čudna sem, da mi paše biti bolj na samem, odmaknjena od družbe in kako čudno je, da mi je fajn ob tem. Ampak na neki točki mi je postalo jasno, da sem pač taka, da od vedno rada opazujem dinamike okoli sebe, da sem rada malce 'posebna' in da uživam v doživljanju svojega notranjega sveta, čeprav morda drugi tega ne bodo razumeli. Opazovala sem znance, neznance in prijatelje, ki so občasno šli mimo in zdele se mi je kot, da lahko jasno vidim njihov notranji svet. Zavedla sem se kako smo si različni in kako nekako vsi živimo in vidimo lajf na svoj način. Opazila sem, da pogosto spregledamo drug drugega, pogosto dajemo nasvete, ki večinoma opisujejo naš način življenja in s tem naš 'prav' in pozabimo, da je ideja, ki je nam izjemno pomembna, lahko čisto nepomembna za drugega. Prav spomnim se bolečine, ko sem ugotovila, da tisto kar sem verjela, da je 'sveto', je sveto le zame in meni podobnim. Da ne deluje za vse, da potrebujemo različne stvari in da prav vsak ima svoj prav, ki ga določi sam. Tle se je zgodilo. Zdelo se je, kot, da se je v moji glavi zrušil predor, ki je ponazarjal pot, ki sem jo imela za večni prav. Kar naenkrat sem občutila kako se je sesul, vse kar sem vedela in verjela. In zdaj je bil tam prazen prostor brez smeri, ki je ponazarjal svobodo zbrati katerokoli pot, življenje ali identiteto. Kot, da nič kar je bilo zame tako resnično ni več tako.

Vedno sem si mislila, da si želim svobode, ampak to me je stisnilo. Fak, prav karkoli sem lahko in kakršnokoli pot lahko izberem in jst sm tista, ki se o tem odloča. Koliko odgovornosti. Najraje bi nekoga prosila naj me usmeri, naj pove kaj bi bilo zame najboljše, ampak kako bo ta nekdo vedel za mene. Nekaj časa sem bila tam v viziji sobe, ki nima več tal, ne strehe, ne sten, ničesar, prazen nič in ena opeka na kateri stojim. In potem sta moje misli prekinila oči in mami majhne dojenčice, ki sta se pogovarjala o tem kam jo bosta dala spati. Kar naenkrat me je zgrabila radovednost in mogla sem iz mojega dobro ogretega kavča med ljudi...

Mogoče je to tisto, ko mi je ena gospa rekla, da je treba življenje zagrabit za roge in ga usmerit. Sicer vseeno še vedno ne razumem točno kaj je mislila s to prispodobo, ker če bi lajf mel roge bi verjetno dosti stvari izgledalo drugače... Vse kar sem takrat razumela iz tega stavka je, da po njenem mnenju ne živim dovolj odločno, dovolj 'samosvoje'. Ja, lahko rečem, da se včasih izgubim v idejah lifestyla drugih in malce pozabim na svoje. Ampak prek tega ugotovim tudi svoje želje in zdi se, kot, da je to namerno tako.

Ampak kdo bi v resnici vedel? Itak na koncu sploh ne obstaja pravilnega.

V zmerni zmedenosti,

Katja