Tukaj sem!

Hej, sem Katja, kar ste verjetno že dojeli 😅🤯

Pravijo, da če se znaš predstaviti brez svojega poklica, hobija in imena veš kdo si. V bistvu brez tega sem mali mucek, ki misli da je ogromen, neustrašen lev. Zdaj se pa znajdite!😅

Bom raje nadaljevala z zgodbo, ker drugače boste pobegnili še preden začnem pisati...

Sem študentka terapije in ker sem vestna in pridna 😇 sem se odločila, da pač je treba tudi videti drugo stran terapije. Pa sem šla. Oh kako sem verjela, da imam itak toliko znanja, da bova s terapevtko zelo hitro prišli do razrešitve. Ja sej pravijo 2 leti. "Pa sej jst 3 leta že berem knjige in pišem vsemogoče odgovore na vprašanja samorefleksije.'' Ampak.

Ah, vedno sledi ta ampak. No, da nadaljujem .. ampak, khm.. ni tok hit. No sej pol med učenjem za izpite sem dojela celo dinamiko terapije in kako je v bistvu bilo vse čist šolsko in normalno. ''Ampak jst hočm bit special nooo!'' No vsaj kliente bom bolje razumela.

Joj potem pa še kriza identitete, ''Joj, mogoče pa le nisem tako avtentična kot mislim.'' Drugače strokovnjaki pravijo, da če bi bili v stalni krizi identitete bi naše vzorčke in problemčke rešili veeliko hitreje, tako da okej, dam tudi nekaj pozitivnega temu.

No, pa če odštejemo moj ego trip, ki se je zagotovo zgodil in se še dogaja, danes mi je dala domačo nalogo. Domačo nalogo?! A si morate mislit, a ne dajejo to v osnovni šoli?! Pa ravno konec faksa, začetek poletja, končno lahko uživam in glej jo?! No pa sej po tiho sem kar vesela, se že mesec dni valjava v isti temi… ampak pssst naloge so fuj.

No pa da povem mojo nalogo, ker sem kar velik odsek namenila brblanju svojih terapevtskih dogodivščin, ki ne vključujejo ničesar prav posebno 'žmohtnega' čemur bi lahko reku, ''Glej jo tej se je sfuzlal.'' No, po vseh izpitih patologije človeških misli in dejanj opažam, da mogoče pa še nisem tam. Včasih je kar zdravilno vedeti zblojenost ljudi, ugotoviš, da smo vsi samo na spektru, heh. Pa sm spet odplavala. No moja naloga sploh ni tako naporno-težka in odvratna kot tiste v osnovni šoli, dejansko si želi samo vedeti na kakšen način se izražam. Brez filtrov prav in narobe, kako se pokažem v svetu, ko sem jaz necenzurirano jaz. Huh? 🤔 No sej sem ji nazadnje rekla, da je moj namen na tem svetu ŽARETI zdaj pa si v bistvu želi samo vedeti kako služim svojemu namenu. Moram mal bolj pazit kaj govorim...

Pisanje - Joj, moji dnevniki so resnično dolgi in tam pišem najglobje bedarije. Ampak so res zabavni, sploh oni pred dvajsetim, ko sem vedno imela enega izbranca, ki mi je zapolnjeval vse misli, no skoraj vse. Poleg tega sem mogla še vzdrževat redno telovadbo, zdravo hrano, faks/srednjo šolo in prakso, pa še delo, da bodo vsi videli kako sem pridna, čarobna in najboljša. Zaljubljenost je bila češnjica na najbolj bedni rutini. V bistvu delček k mi je šel izjemno na živce, pokazatelj da nisem robot. Na vsak način sem se ga hotla znebit. ''Kdo pa si ti, da boš tko kazal mojo mehkost?!'' Mislim prosim no! Zakaj me ni kdo udaril pa mi povedu, da sm iz kosti in mesa, anyone?

Risanje - No naslednja točka izražanja je verjetno risanje za katerega sploh nisem vedela, da pozna moje prste do devetega razreda, ko mi je nek test sposobnosti pokazal, da imam nadpovprečno zmožnost orientacije v prostoru. No, khm ne bi se rada hvalila, ampak definitivno je to bil lepši del moje osnovne šole, končno sem v nečem bila ''boljša'' od sošolcev, kar sijala sem od ponosa. Mogoče malo pretiravam, realno sem bolj tiho praznovala, bolj notri v sebi, a veš tisto ko se uležeš v posteljo pa med gledanjem stropa nad posteljo veš, da si tudi ti kul. Po tej ugotovitvi je moje risanje kar naenkrat dobilo zagon, lepoto, občudovanje in lepe besede. Si moraš misliti kaj vse še obstaja tam nekje notri, ki ni preverjeno s testom?

Digitalno ustvarjanje - No pa pejmo naprej. 2019 se je Katja odločila, da ona ne bo več v oni bedni rutini s ''češnjico'' in da more neki premaknit. Ne samo premaknit, drastično premaknit! Hotla sm pobegnit od vsega. No pa sem našla super destinacijo. Tajsko. Ker sem bila 'independent bitch' sem šla sama.

''Jst bom digitalni nomad, pa vloger, pa instagram star!''

Za namen tega dopusta sem bila res v polni pripravljenosti;

• Znanje urejanja fotk, check.

• Nov fotoaparat z ekrančkov, ki se obrne, check.

• Znanje kdaj objavlat na social medijih, delovanje algoritma… check.

• Znanje kako potovat po Tajski, kaj je za pogledat in kje te lahko naserjejo, check.

Kdo bi si mislu, da bom najbolj potrebovala znanje čustvene regulacije, ki je am.. unchecked. Moj instagram je cvetel, no sej tudi zdaj, ampak novi poganjki so mal redkejši. Potem še videi na youtubu in glej me no zdej sm pa star! No, sem bila. Moj zadnji video je bil objavljen 2 leti nazaj. Vmes sem še posnela nekaj tiktokov in uporabila svoje izvrstne sposobnosti urejanja videou in lahko rečem, da sem bila kar ponosna na pozitiven odziv. Svoje izražanje sem spustila v digitalen svet, pokazala sem se svetu, odgrnila sem delček ogrinjala nevidnosti, povečala sem se za kakšen milimeter ali dva in res sem bila srečna. Tu sem bila že malo starejša, sem si dovolila deliti svoj ponos z več kot le stropom. Ampak definitivno stropa svoje sobe v nobeni meri nisem zanemarila!

Ples - Ples me spremlja že od začetka osnovne šole, ko sem kot majcena punčka začela hoditi na ritmično gimnastiko, ker so pač hodile vse. V osmem razredu nas je ostalo premalo za tekmovalno skupino (ejj ble smo druge na državnem tekmovanju enkrat 😊) in poskusila sem balet. Bruh🤢! Haha. To res ni blo okej. Dali so me s 4 leta mlajšimi pučkami (pač dojenčki!!) in učili smo se le premike noge in rok, sploh plesali nismo!! Mislim se sploh zavedate kako žaljivo je to za 14 letno punco, ki pleše že 8 let!? No te so bili definitivno zblojeni! Upam, da kakšna balerina zdaj tega ne bere, ker verjetno na polno zavija z očmi v smislu ''Kaj si si pa mislila.'' Jst sm želela plesati! Ne pa razmišljat kaj pomeni plie in v kero pozicijo moram dati roko. ''Dejmo se premikat po prostoru nooo, objet lajf, zavzet prostor, živet.'' V upanju na premikanje sem šla na jazz balet. Končno nekaj za mojo dušo! Še trener je v meni prepoznal potencial in me preizkušal v izvedbah, katere je zahteval le od najbolj izkušenih v skupini. No tista moja tiha ponosna drža je bila definitivno prisotna tudi tu 😁. Ej mal bolj kul sem bila, sploh ko sva ponoči s stropom moje sobe debatirala o mojih dosežkih. Super mi je bilo, dokler nisem ugotovila, da se ne znam povezat z že prej vzpostavljeno skupino in šla. V odhajanju sem bila dobra.

Po obdobju pijanega plesa v klubih in kasneje tudi treznega sem ugotovila, da je ples v meni. Živi, diha, pleše. Ne rabim plesne dvorane, nabito polnega kluba, norih dj-jev ali alkoholnih zadahov. Tudi, če grem od vseh tečajev bo tu z mano, moj je, del mene je in skače z menoj kamorkoli grem.

Zadnjič sem delala na rojstnodnevni zabavi Aleje. Spomnim se, ko sem že utrujena hodila med mizami nabitimi z influencerji in drugimi Slovenskimi veljaki, pogledala na oder in videla punco. Kaj punco, bila je boginja. Boginja, ki je ravnokar prišla sporočiti človeštvu, da sanje, ljubezen, božanstvo in čarobnost obstajajo. Pozabila sem na mize. Tam sem bila in gledala. Za trenutek sem videla sebe. Želela sem si biti tam, želela sem biti občudovana, gledana, občutena. ŽARETI. Pa smo nazaj na mojem namenu.

No, če smo se kaj naučili iz tega zapisa je, da ego tripam na polno, mislim, da sem robot, rada bežim, rada praznujem s stropom svoje sobe in obožujem, ko me ljudje občudujejo, gledajo in čutijo a to delam na tiho, ne preveč dramatično, da slučajno ne bo kdo preveč opazil. Počasi, čisto počasi bom začela zasedati malo več prostora tu in malo več prostora tam. In potem;

''Boste videli, ko bom žarela tako močno, da vam še sončna očala ne bodo pomagala!''

No se opravičujem, za tole, ampak mi morte mal oprostit, lev sem po horoskopu, sej veste kako to gre. Težko je nosit tako breme usode zvezdnih postavitev.

Aja pa P.S. mami pravi, da ko sem se rodila nisem začela jokat ampak se dret: ''Tukaj sem!''