Spoznala sem ga...

1 mesec sem mu po sporočilih vztrajno razlagala kako se mi zdi površinski in se zato nočem pogovarjati z njem. A vedno je ravno v trenutku mojega največjega dvoma imel kakšno lepo, globoko misel, ki me je navdala z vero innnn pač sem se pogovarjala naprej.

Po kakšnem mesecu sva se videla. Dobila sem nenavaden občutek: ''Zelo drugačen je od moških s katerimi sem se videvala.'' Zgledal je zadržan a hkrati zelo odprt. Tako nenavadno, nisem ga mogla prebrati. Vprašala sem ga čudna, zelo osebna vprašanja in odgovoril je na vse. ''Kako si upaš biti tako ranljiv? A se ne bojiš kako boš izpadel?'' so mi tekle misli v glavi, a jih nisem izgovorila. Šla sem na dejt z njem, da si potrdim da je 'kr en'. In ne, zanimiv mi je bil. Zakaj?

Nisem ga mogla dati iz misli. Dnevi so tekli in želela sem si ga še videti. Šla sva na sprehod. Hotela sem se ga dotaknit, mu priti blizu. Zdelo se mi je kot da zgubljam resno, previdno in racionalno sebe in s tem pozdravljam razburkano, neustavljivo in izjemno neracionalno sebe. Nisem največji fen tega dela sebe, tako sem hotela njen 'pozdravček' malo zamaknit. Zato sem moj dejt odrinila stran, dobesedno, fizično stran od sebe. Jej, dotaknila sem se ga, izpolnila svojo željo in hkrati ostala v svojmu občutku nadzora. Vsaj namišljenrmu - kasneje mi je povedu, da je dojel kaj sem s tem naredila, ampak raje ni izpostavlju. 😅

Dejt kasneje sem hotela izrazit kako se počutim, a nisem mogla zadržati solz, ki so nežno začele povzeti po mojem licu. Tam na klopci, sred ničesar. Ko en weirdo. Poznam ga samo par dnii!!! Sram me je bilo, zato sem se ustavila sredi stavka in se delala da gledam ptička na drugi strani. Ne maram jokati pred ljudmi. To delam pred terapevtko, redko pred mami in še redkeje pred sestro, to je nekak to. Zakaj dfak je on zdej pršu v krog 'ljudi, ki me vidijo jokati!?'

Sem tudi to preživela in ugotovila, da to sploh ni tok bed, dejansko se mi je zdelo prav odrešujoče. Jokati pred njem je ratal izi. Zdel se mi je kot, da je edini, ki lahko s tem hendla in velikokrat se mi je kr začel smejat ker se je tok trudu me razumet. Ne kot posmeh njemu, ampak dejansko smejat od sreče, zadovoljstva, da se nekomu da namenit čas razumevanju mojih čustev. Vedno sem mislila, da so le težek dodatek, ki pride z mano skupaj in bi se mu večina odrekla, če bi to lahko. Hotel je vse razumet in to me je rešilo iz mojega kroga prepričanj 'noben me ne razume' in 'moja čustva so le breme.' On misli, da ima problem, ker more vse vedeti in razumeti, a ta njegov ''problem'' je največji dar kar sem ga lahko prejela.

Poleg vsega dobrega, nekaj ni stalo na mestu. Vedno glasneje sem slišala svoj glas, ki je govoril 'ni to to'. Res sem si želela, da bi bilo!!! Nočem še enega 'učitelja', nočem še enega strtega srca in nočem se spoznavat še enkrat, še enkrat odpirati srca popolnemu neznancu. Samo NOČEM!

Zaprla sem se. Dejtanje spremenila v prijateljstvo. Še vedno je tu, a občutek imam, da ga izgubljam. Čutim ogromno željo, da je samo moj, da ima oči samo zame, ampak čemu, če ga hkrati nočem? Kako sta tako kontradiktorni resnici lahko naenkrat resnični? Ljubim en del njega in z drugim delom ne bi mogla živeti. Kaj ga poznaš v delih? To je en človek Katja!

A ni zanimivo kako njega sprejemam po delih, tako kot sebe. Te f*** projekcije (notranji konflikti, ki se izražajo v zunanjem življenju). Povsod so. In tok težko jih je opazit. Ljubim dele sebe, ampak vem, da ne vseh. Ene dele sovražim iz dna duše. Zdi se mi, da mi uničujejo lajf. In vedno bolj ugotavljam, da mi ga v resnici uničujejo tisti deli, ki to mislijo.

Včasih si želim, da ne bi imela 'mehkejših,' bolj občutljivih delov sebe. Tiste žalosti, ko nekdo nima časa zame, negotovosti ali si nekdo sploh želi biti ob meni, tesnobe ob misli, da bom ostala sama, potrebe po bližini, ljubezni. Morem res imeti tudi te bedne občutke navadnega smrtnika? Zakaj moj karakter ni dobil nekih super moči racionalne mašine za pridobivanje denarja ali iztirjanje ljudi. Ali pa želje po popravljanju strojev in vse druge mehanizacije? A si predstavljaš ker kul job je hodit po stanovanjih in popravljat pralne stroje, nič čustev. Lajf.

Če pogledam drugače, bolj iz zabavne plati. Na primer, kot računalniško igrico. Mogoče bi bil 'nesramnež' negativno prepričanje, ki je globoko v jami. Tega bi mogel igralec najprej najti, ga osvetliti s svojo prisotnostjo, tako, da bi se v svetlobi ljubezni stopil in pokazal svoj pravi obraz; ranjenega notranjega otroka. Tega bi nato igralec dobro spoznal, poskušal razumeti kaj potrebuje, kaj mu manjka, kaj so njegove želje, kaj mu poboža srce. Dal bi mu vedeti, da je vedno tam zanj in bi se odločil za večno sodelovanje. Povedal bi mu, da je pomemben pri vseh odločitvah in da nikoli ni sam. In takrat bi se vrata odprla, takrat bi igralec videl dlje. Videl bi onkraj svoje domače vasi in vedel, da tam obstaja več, da lahko ima vse kar si želi.

Včasih imam občutek kot, da smo zaprti v globoko igro lovljenja. sploh ne vemo kaj lovimo, ker nikoli ničesar zares ne ulovimo. Zdi se mi, kot da v resnici bežimo. Bežimo pred bolečino. Potiskamo jo stran dokler je možno. Vidimo jo kot oviro na naši poti do cilja. A kaj če je v resnici rešitev? Kaj če je tam, da jo slišimo? Kaj če nam želi pomagati pri odkritju resničnih ciljev in poti? Kaj če kar lovimo sploh ni tisto kar si v resnici želimo?

V nadaljnjem razmišljanju,

Katja