Sem to res jaz?
- Katja Smerajec
- Oct 25, 2023
- 5 min read
Berem knjigo Darilo terapije od Yalom-a. njegov način pisanja me vedno prevzame. Način kako resnično ranljivo opiše podrobnosti svojih doživljanj ob stikih s klienti se me res dotakne. Velikokrat se ob njegovih zapisih sprašujem, če je res okej, da poveš kar čutiš o drugem. Vedno se mi je zdelo, da je to neka skrivnost, ki jo vsak zadrži zase in se ne sprašuje o tem kaj drug misli o njem (se trudi ne razmišljati o tem 😅).

V mojem svetu bi razmišljanje o tem kaj si drugi mislijo o tebi (kaj šele dejansko spraševanje o tem) pomenilo, da nisi dovolj samozavesten, da si šibek in odvisen od drugih. In zdaj z več kot očitno težavo pristnega zbližanja z drugim človekom ugotavljam, da je nekako point v tem, da poveš česa te je strah, kaj si misliš o drugemu, kaj si res želiš, čeprav je vse to lahko zeeelo neprijetno in morda videti čudno, z eno besedo; ranljivo.
No, da ne bo zdaj izpadlo, kot da sem se to danes naučila, vem že kakšno leto in pol in verjetno sem o tem že pisala in več kot očitno me še vedno preseneti v kako osamljenem načinu življenja živim. Vedno sem vedela, da v odnosih katere imam nekaj manjka, tudi vedno sem se spraševala kaj si drug misli o meni, kaj si drug želi, kako naj povem kako mi je drug pomemben ali kaj mi ni prijetno, brez da to dejansko povem? Zdelo se mi je, da se to ne govori, da take stvari pač imamo vsi v sebi in živimo z njimi. V svetu kjer sem odraščala je bilo tako in novega sveta še ne poznam zares, zato nek del mene še vedno verjame v svet v katerem vsak s svojimi bolečinami hodi po svetu in jih ne deli.
V meni je vedno obstajala ideja, da je nekako vsak človek zase, da oni, ki rabijo nekoga vprašati ''A me imaš res rad/a'' so samo nesigurni vase in rabijo delati na svoji samozavesti. Žal mi je. Ne za njih, oni se znajo povezati, oni si upajo. Žal mi je zame, za mojo idejo, da si ne smem želeti potrditve, da ne smem izraziti direktne svoje želje, da moram vedno zgledati samozavestna, saj so nesigurnosti tiste stvari, katere moram sama reševati in drugim ne pomenijo ničesar drugega kot breme okrog katerega morajo hoditi, da me ne bi prizadeli. Seveda si ne želim drugim dodati teže, že tako je življenje težko samo po sebi, tako da lahko razumete, kako se mi je to življenje zdelo izjemno logično.
''Kako težko ti more biti.'' So besede ljudi, ki so me dejansko videli. Ne mislim videli v smislu čistoče slike, mislim videli v globino mene, brez mojega hahlanja, brez racionaliziranja zakaj je prav, da je tako kot je, samo jst. Jst in moji občutki, ki jih hranim večinoma samo za svoje poglede. Največji vpogled v mojo zablodo sem doživela ob terapevtkinih solzah. Zdelo se mi je, da me v vidi, čuti in sliši in hkrati ostaja tu. To se v mojem življenju redko zgodi. Nisem ji bila naporna, tečna, neprimerna ali čudna, samo bila sem in za to izkušnjo sem ji neizmerno hvaležna.
Ko pogledam iz perspektive posameznikov, kateri sveta ne vidijo kot stalnega tekmovanja kdo bo bolje skrival svoje neprijetne občutke in s tem zgledal samozavesten in sposoben posameznik, opazim, da je moja resničnost res izjemno žalostna. Tudi jaz bi 'pridelala' kakšno solzo ob tem odkritju.
Spominja me na situacijo, ko sem se pogovarjala z nekim moškim, ki si je že od otroštva bil zelo blizu z nevarnimi situacijami. Prvo pištolo je držal v rokah pri treh letih in celotna vzgoja je nekako temeljila na ideji: ''Pazi se, za vsakim vogalom lahko tiči nevarnost.'' Ko sem mu povedala, kakšen občutek imam o svetu v katerem živi je z veseljem pritrdil in zdelo se mi je, da sva si prišla bližje. Svet v katerem je živel mi je bil blizu, ne ker je bil isti, morda tudi ne tako podoben, ampak oba svetova sta bila izjemno hladna in osamljena. Njegov svet se mi je zdel izjemno nevaren in želela sem mu povedati, da obstaja svet kjer ni toliko nevarnosti. A takoj za to mislijo je prišla druga. Ne vem če si to upam trditi, da obstaja varnejši svet, ker kaj če ga zanj res ni?
Naša ideja o svetu, tvori naš svet.
Kolikokrat sem že slišala ta stavek. Ne gre se za to, da mu ne bi verjela, bolj se gre za to, da ne verjamem, da obstaja drugačen svet. Rabim dokaze, rabim nekaj, da vem da si res lahko to želim. V resnici rabim nekaj da vem, da ne bom izpadla debil, ker si želim 'nemogoče', da ne bom zasmehovana zaradi svoje nemoči in ranljivosti, katero sem dolga leta skrivala. Želim si da ljudje ne bi videli kako odvisna sem od drugih. In to je tisto, kar me je držalo tukaj v tem svetu. Strah pred tem, da začutim kako strah me je.
Nedolgo nazaj sem šla na dejt. Strah me je bilo. Ne spomnim se momenta v preteklosti, ko bi bila z neznano osebo (in tukaj se gre tudi za tiste osebe s katerimi sem si želela biti prijateljica) in bi dejansko sprejela svoj občutek strahu a sem drugemu sploh prijetna. Vedno sem ta strah zelo dobro kamuflirala z idejo 'jaz sem kdor sem in okej sem'. Ne pravim, da bi to bila napačna mantra, ampak zame je bil to način, s katerim sem skrivala sebi v kako ranljivi poziciji sem. In s tem prekrivala svojo pristnost.
Nedolgo nazaj sem v Aidea podcastu slišala idejo Gregor Kosija: ''Kdaj si bolj pristen ko si pod stresom ali ko si umirjen?'' Njun skupni odgovor je bil ko si pod stresom. Zakaj? Zato, ker takrat težko skrivaš svojo jezno postopanje, prestrašeno hitenje, hihitanje, neprijetno mrmranje in podobna neregulirana dejanja, ki jih počnemo. Takrat si nekako ti. Pristen. Zato pravim, da moja ideja o tem, da sem okej, ko moje telo čuti nekaj drugega ni ravno pristno.

Ugotavljam, da če nisem v stiku s sabo in s tem tudi s svojim strahom, nekako ne morem vzpostaviti odnosa. In okej mejbi sem opazila neko spremembo k pristnosti na dejtu, ko sem javno priznala, da mi je mal nerodno (jeej Katja ☺️) in s tem dejansko izboljšala odnos, ampak ravno včeraj sem šla spat in razmišljala kako jezna sem, ko mi kdo govori o neki super novi dieti, ki jo moram probat in bodo s tem izginile vse moje prebavne težave, čeprav povem, da imam že svoje navade, ki jih izpopolnjujem že 20 let. In vseeno se v večini nasmehnem in zamenjam temo. Ali pa ko mi kolegica že tretjič napiše, da se ne bo mogla videti na zmenjen termin. Itak da se počutim žalostno in nepomembno. Ali pa trenutki, ko nekomu razlagam kako delujejo planeti in moji astrološki uvidi in drugi reče, da je to bedarija. Zaboli me. Ampak v vseh teh primerih nekako razumem in zamenjam temo.
Za to, da si pristen potrebuješ pogum in ta pride počasi. Počasi poskušaš in nekajkrat tvegaš, nekateri odzivi te razočarajo, še bolj zabolijo in ne poskušaš več, drugi pa te osvobodijo.
Živim za te odnose, ki osvobajajo, Katja
Comments