Prepuščanje?

No sej ne vem a bo tole šlo na blog al samo v dnevnik. Ugotovila sem, da po vsakemu dejtu, ki me pusti z občutkom, da 'to ni to' a hkrati vidim, da je fant okej, prijeten in dober človek, sm tko ''Okej mogoče še ne vidiš 'the thing' v resnici je ok zate, ker pač ni bedak.'' Mislm ker standard. 😅

Pa res so to zlo prijetni moški, razumem od kje ta misel, ampak hkrati, vem in čutim, da nekaj manjka.. Starši so mi vedno govoril, da sm prezahtevna in da nihče ne bo ustrezal mojim željam. To so mi rekli tudi za vse ostale želje. In jaz? Jaz si govorim isto. ''Katja, ne moraš imeti vsega kar si želiš. Tale ni pijanec, ima dobro službo, prijazen je, lepo izgleda, kaj še hočeš?!''

Jaz hočem čutit, hočem čutit, da je to to, da se lahko prepustim, da lahko zaljubljeno capljam po svetu, da lahko sanjarim o tem človeku in samo čutim tisti občutek, da je to 'moj človek.' In hkrati to je takooo strašno. Profesorji psihoterapije so rekli, da je normalno, da se v času zaljubljenosti malce izgubimo, se malce zlijemo in smo malo bolj odvisni drug od drugega (to pišem samo zato, ker sem jaz odraščala z mnenjem, da je to neprimerno in otročje 😅).

Vprašanje je a si res želim prepustiti in se malce izgubiti?

Ja, čas je. Tako dolgo sem se bala tega, tako dolgo sem se varovala in kaj se lahko zgodi, če samo neham? Bolečina je možna v obeh smereh. In v zadnjih mesecih ugotavljam, da je bolečina, ko ljubiš, veliko polnejša kot tista, ko boli, ker srce ni ljubilo nikogar. Tista je prazna in boli, ker je osamljena in iz tega ne vidi izhoda. Tista, ki je ljubila, ve da je naredila vse kar je lahko, ve da je bila občutena in polna in hkrati ve, da bo to lahko še storila. Ve da je konec začasen.

Vedno sem verjela, da je lažje ljubiti na pol, in se razleteti na pol. Da je lažje biti z eno nogo notri in z eno zunaj. Da je lažje vedeti, da si želiš več in hkrati ne narediti nič glede tega. Izkusila sem to in v bistvu ne vem več, če je res tako lahko. S časom postane težko.

Znova in znova zbiraš ljudi, ki ljubijo na pol, ker če bi polno bi se jih ustrašila. Ljubiš skupne dni in hkrati vse narediš, da zgledaš samostojna in neodvisna od njega. Hkrati sanjariš o polni ljubezni. O tisti, kjer se ni treba skrivati. In to te boli. Ne veš kako do tega. Kako čutiti to. Kako se prepustiti. Na vsakem koraku skriješ kdo v resnici si, kako ranljiva si, saj te besede 'pravega boš spoznala, ko boš zadovoljna z vsem kar je' pogoltnejo. Verjameš, da moraš biti polna veselja, žareti vsak dan in ljubiti življenje do zadnjega kančka svoje duše, da lahko dobiš kar si želiš. Je to mogoče, se vprašaš.

Seveda da ni, brez hrepenenja se ne zgodijo premiki in brez premikov ne pride do novih začetkov. Zakaj bi mogli biti srečni do zadnjega ščepca dneva, če pa imamo vsi tegobe, katere nas lahko iskreno povežejo?

Kar ugotavljam zdaj, ni ravno to da živi vsak dan najbolj polno kot je možno, čeprav je tudi to pomembno, ampak prepusti se trenutkom življenja. Tako lepim kot ne. Ne gre se, da vsak dan žarim od veselja, gre se, da ko jokam to sprejmem kot del moje izkušnje, prav tako ko se veselim, ko se jezim, ko mi ne gre tako kot hočem in ko se počutim, da me noben na tem svetu ne razume. Tako kot užijem vsa dobra občutja tako se vedno bolj učim užiti tudi slaba. In naj vam povem, da žalost, ki je užita s polnostjo srca je veliko drugačna kot tista, ki ni. No mogoče, pa le je to polno življenje in sem si te besedi prej razlagala drugače.

Z modrimi ugotovitvami in upanjem, da se bom še naprej znala prepuščati poti, ki jo zame gradi življenje,

Katja