Polno morje misli

Took mam hitre misli zadnje dni. Sem si skuhala kamilco, čaj seveda, pa ne vem če to kej pomaga? 🤔 Kr ne morm se ustavt. Jutranje meditacije so bl tko neki na pol. No, sej nekak 'na pol' se mi uspe bolj umirit, ampak pol grem v dan in spet isto.

Obsedena sem z teorijo barv, tisto s katero lahko določiš kategorije in podkategorije barvne palete za vsakega človeka. Našla sem tudi nek Kibbey kategorije grajenosti postave, tud s tem sem obsedena. In z astrologijo. Pogosto mam te 'obsesije.' Raziskujem globje in globje. Ni konca znanju katerega si želim.

To se je zgodilo že večkrat. V teh obdobjih vedno poglobim svoje znanje astrologije in potem par tednov niti pogledam ne več kaj lahko zvem novega o tem ali drugem aspektu. No, ko smo ravno pri astrologiji, mogoče je ravno kakšen dvojček ali planet merkur ali mogoče devica zlo dominantna v mojem chartu trenutno, ker tole je kar noro.

Sej ne, da nisem vesela, da sem tako radovedna in željna novega znanja. Ampak, ne raziskujem samo barv, postav in astrologije, raziskujem čiiiist vse in lahko razumete, da zelo težko zaspim. No tole pišem ob 00.16, ker so že vsi šli spat in nimam nobenega, da mu delim vseeeee ideje in povezave in vzorce, ki se nedokončane nahajajo v moji glavi.

Da dam primer, ugotovila sem, da zgleda oddajam nek zanimiv vajb, ki privlači glasbenike. Itak, da moram razumet kako in zakaj je tako. Mogoče bi mogla kdaj verjet, da obstajajo samo preprosta naključja, brez pomena. Ampak pri tok - videnih na lastne oči - vzorcih je to res težko verjet. Da nadaljujem, ravno sva se s kolegico pogovarjali, zakaj si druga kolegica želi biti raje ljubimka kot punca moškemu. Kmalu v mojem samologu obe ugotoviva, da tako ohranja kontrolo in hkrati že pridem do ideje, da delam isto (del s kontrolo, ne ljubimcem). Potem se pogovarjava o novi ljubezni kolegice in že pridem na idejo: ''Ej kako to ti nrdiš da je fant tak do tebe, kaj če bi mi povedala, ker jst mam drugačne, moji bivši pa…''

Boga kolegica, še njo in njeno ljubezensko življenje sm vzela v analizo in začela predalčkat. 🙈 No, pa če bi mi vsaj uspel urejat, predalčkat informacije. Ne. Preveč jih je. Trenutno me vse kar vidim sprav v analiziranje 'zakaj tako, kako tako, čemu tako, kako je lahko drugače, kako vse se lahko odzovem, kaj jst delam da je tako, kako bi lahko spremenila to…' In lahko rečem, da je zlo izčrpajoče. Ampak realno sploh ne opazim da me izčrpava, ker je tu že neki novga. 🫣

''Ne smem zdaj odnehati, ker zdajle vse vem, potem bom pozabila.'' Mislim, da me ravno to vodi v tole zmešnjavo misli. Kako zanimiv strah. Študije kažejo, da se največ naučimo ravno, ko možgani počivajo. No mislim, da tole moji možgani še niso sprocesiral. Občutek mam kot, da vse te ugotovitve nosim s seboj, a hkrati jih je toliko, da jih moje roke ne zmorejo nositi in ko dodam novo, pade prejšnja in jst jo hočem pobrat in se zruši tretja in potem hočem pobrati to in se zruši ... no vrjetno razumete point. 😅

Ampak jst si rees ne želim, da bi kero zgubila. Vso to znanje se mi zdi tako pommmmmebno.

To se mi pogosto dogaja. Dobim nek preblisk, ugotovitev, ki mi pomaga razumet velik del vzorca v katerega sem se neuspelo zapletala. Začnem se oklepati te ideje, da zdaj vem, da zdaj ne bom naredila več NIKOLI enako, kot da sem razsvetljena. In ta ideja me popelje naprej: ''Če sem glede tega živela v taki nevednosti, koliko stvari je še podobnih, koliko stvari imam še za zvedeti? Kako vse si še lahko izboljšam življenje?''

Tako vznemirjena ratam, ker hočem vse vedeti ZDAJ. Zdi se mi, da, če bom čakala, bom vsem nevednim dejanjem, ki sem jih že naredila, dodala še nadaljnja nevedna dejanja, ki se bodo zgodila preden bom ugotovila.😕 Ko vidim koliko trpljenja sem mogla preživeti, da sem ugotovila, da si tega ne želim/da obstaja boljše/da si zaslužim več, me rata strah. Strah. Kaj če bom to pozabila? Kaj če bom še kdaj naredila enako? Koliko stvari delam v dobri nameri in si s tem delam slabo? In ja ta strah tvori tole anksiozno neritmično poplesavanje mojih misli.

Verjamem, da bom še kdaj naredila enako napako. Verjetno zato, ker si želim še vedno enakih stvari? A kako vem, da spet ne bom zašla? Zdaj sem se spomnila tistega qouta, da se moramo pri doseganju želenega vedno zavedati, da vrtnica vsebuje tudi trnje. Vprašanje je katere cilje si želimo tako globoko, da smo pripravljeni sprejeti vse trnje na poti do tja? Morda so moji trnji ponovne napake?

Morda trenutno potrebujem sprejemanje, da je del moje poti, tudi izkušanje ponovnih – kljub temu, da vem 'boljše od tega' – dogodkov, ter razumevanje, da je pot do srčnih želj nekako majavo področje. Če se trenutno počutim na vrhu te majavosti, tega verjetno nobeno moje naprezanje ne bo ohranilo. Vsega žal ne morem preprečiti. Močna sem lahko samo v idej, da karkoli bo prišlo, bom s tem znala in če ne bom, si bom našla pomoč.

Težko sem ponosna nase. Soočila sem se z ogromno stvarmi, a vse so spodaj, nekje tam, skrite v nezavednem. Ne znam pokazati, zakaj sem ponosna, ne znam reči ''Evo tele kamen tukaj, prav tega, ta težek kamen sem premaknila.'' Ni oprijemljivo, ni nekaj kar lahko pokažem, razložim, ni nekaj za kar današnja družba ploska ljudem.

Zakaj ne ploskamo ljudem, ki si upajo posvetliti v najtemnejše kotičke sebe? Zakaj potem ploskamo ljudem, ki si upajo skočiti iz 100 metrskega klifa v morje? Kaj ni podobno? Ne gre se za to, čemu lahko ploskamo čemu ne, oboje je vredno hvale. In kljub temu, da imam občutek, da sem bila malce neumna in me je sram, da sem si s površinskimi stvarmi zdravila rane globin, si želim čestitati. Čestitam si, da si vso to svojo sramoto, nebogljenost in nevednost upam pogledati naravnost v oči.

Razumem, da je do potankosti nisem še videla, niti ne vem če jo kdaj bom, zagotovo pa vem, da bom gledala dokler lahko.

Z razumevanjem, da vem veliko in hkrati čisto nič,

Katja