Past življenja?

Že dolgo nisem pisala. Pisanje mi vedno pomaga razumeti moje misli in mi daje občutek moči, a zadnje čase se mi zdi, kot da nimam ničesar za povedati. Izjemno rada pridobivam nove informacije in ni to, da res nimam nič za povedati, saj se mi dogaja resnično ogromno stvari in uvidov, ki so vredni zapisa, ampak ne vem, morda ne čutim tistega svojega zanimanja ob sestavljanju prikupnih stavkov in morda se počutim malo 'ne jaz'. Kot da zgubljam svoj naravni expression. Ugotavljam, da morda pa je to problem. Ko zgubljam svoj izraz, izgubljam sebe. Ja, lahko se spreminja kako se izražam, a vseeno, zadnje čase se izjemno malo izražam. Redko plešem, zelo redko rišem, ustvarjam, pozabila sem na fotkanje in užitek v urejanju slik ali videou. A veš tisto, ko lahko nekaj običajnega preurediš na način da je res tvoje. Na primer obožujem oranžne odtenke. Pogosto odtenek oranžne naredim bolj opazen v fotografiji in tako postane to res moja kreacija – katero moja sestra stalno neodobravajoče gleda, saj to definitivno ni njena barva 😅.

Zdi se mi, da sem se ujela v past življenja. Smrt mladega znanca me je pretresla bolj kot sem mislila, da me bo. Čemu živeti, če je vse lahko izgubljeno v sekundi? Čemu se truditi, ugajati, delati? Pravijo, da je strah pred smrtjo manjši, če ima posameznik večji občutek zadovoljstva s svojim življenjem. Je morda to? Jap. Ne vem koliko zadovoljstva s svojim trenutnim življenjem res čutim. Končujem magisterij, ki me pelje v smer katero si želim, raziskujem svoje vzorce, kar me prav tako pelje v smer ki si jo želim, uspešno opravljam izpite in seminarske mi niso težavne. Občasno delam in na če rečem 'objektivno' (kot sem sama sploh lahko objektivna do sebe) ne morem reči, da mi gre slabo v življenju. Kaj me muči? No, pozabila sem napisati karkoli o odnosih. Če sem se kaj naučila v teh 2 letih izobraževanja iz relacijske psihoterapije je to, da ljudje rabimo odnose in da nam te podajajo smisel. Toliko sem že pisala o tem in toliko razmišljam o tem, pa se v iskanju zadovoljivih delov življenja pozabila prav na to. Sprašujem se, če je moja želja po tem, da izgledam 'objektivno' uspešna na ven tako velika, da pozabim kaj je moja avtentična definicija uspeha?

Veliko ljudi pravi, da bi bilo boljše živeti v gozdu in v stiku z naravo in da 'sovražijo' kapitalizem. Jaz ne bi rekla, da ga sovražim. Vesela sem kar mi nudi, na svet po moje nikoli nismo imeli toliko vrst izdelkov, toliko izbire in toliko čistoče (jap, čistoča mi je ena najpomembnejših 😅). Ampak ali je vedno iskanje boljšega lahko premik v dejansko boljše?

Verjetno ste že vsi slišali za modre cone (t.i. blue zones) našega planeta. Tam kjer ljudje živijo dlje kot večina nas in jih bolezni pestijo v veliko manjši meri. Tam je najpomembnejše druženje. Njihovi cilji niso povezani z visokim doseganjem, so pa s skupnim doseganjem in njihove mize niso polne primerjanj kdo je naredil več, boljše in spretnejše ampak so polne sočutja in vedenja, da vsak pripomore na svoj način. Verjamem, da ne poznam celotne zgodbe teh območij in pišem le o meni všečnih stvareh, ampak vesela sem, da lahko vem, da na tem planetu obstaja prav to. Lepota skupnosti in doprinos vsakega po najboljših močeh.

Z zaupanjem v naš planet,

Katja