Okej, doživela sem razodetje! 😅

Na vsake tok časa se vprašam kdo so ljudje v mojem življenju k mi je reees izi z njimi in da ne bo pomote vsak ma kašno lastnost s katero je težko zdržat. Ampak z enimi je pač lažje bit to kar si kot z drugimi. Po mojem izčrpnem enostranskem seznamu 😅 sem ugotovila, da je konstanta med ljudmi s katerimi se počutim dobro, to da imam občutek, da me vidijo kot kompetentno. Ob mojih jamranjih mi ne dajo stalno nasvetov, kaj narediti, zakaj to čutim, kako bi mogla reagirat, kaj bi lahko poskusila, kakšna sem in kakšen je drug, da se je tako odvilo. Hkrati pa ne pomečejo pod preprogo in rečejo ''Kaj češ tko je''. Pa da ne bo pomote, popolnoma razumem ljudi ki delajo prvo in drugo. Jaz se pogosto znajdem na strani dajanja nasvetov in analize situacije za katero sploh nihče ni prosil. Tako pri sebi kot pri drugih. Verjetno je zame odziv ki je temu nasproten prav blagodejen. Včasih situacije, ki splooooh niso tako globoke naredim resnično zakomplicirane. Sprašujem se kaj bi mogla reči, če se še kdaj zgodi to, kaj naredit s tem odnosom ali prepirom, kaj bi naredil zrel človek, kaj to kaj ono. Ja what a gre lahko kakšna situacija samo mimo, lahko kdaj govorim nepremišljeno in se obnašam najstniško? Včasih imam pač slab dan, včasih sem pač nesramna brez razloga in včasih je na drugi strani tako. Pa kaj? Čustva so zato, da gremo preko njih. Nihče ne bo umrl, ker sem bila nesramna do njega, saj poznajo tudi moje dobre dni. Seveda ne rečem, če se to ponavlja na pogosti ravni. No verjetno iz tu moja želja ''igranja'' najstnika vsakič, ko imamo na faksu kakšne vaje. A jst lahko igram malo upornico kateri grejo vsi na živce, ker ji ne pustijo živet lajfa tako kot si ga je sama zamislila? 😁

Drugače sem ravno prišla iz letovanja, kjer sem bila vzgojiteljica najprej enajstim, na koncu devetim najstnikom. Lahko samo rečem, da sem umrla. Fizično, psihično pa še kako drugače. Oni bi se zmerjali, tepli, vsi bi šli prav tja kamor si oni želijo, ne bi poslušali niti enega pravila in najhujše, noben noče spati. Ta izkušnja mi je pomagala priti v stik z mojo zateženo, nesramno in nejevoljno platjo. Spala sem zelo malo in še tisto kar sem, sem zelo slabo. Čisto vsakič, ko se je kdo tepel, je bil vsaj en če ne vsi vključeni iz moje skupine. Sej sem bila tudi jaz naporen najstnik pa se drla, ko česa nisem dobila, bežala od doma in si vse dovolila. Sam joj. Dej vsaj skrite pred mano in ostalimi vzgojitelji pa me pustite spati.

Tam sem ugotovila, da nekih stvari pač ne zmorem. Včasih sem se zjokala, včasih bi jih najraje klofnila in včasih sem jih samo pustila naj delajo kar pač počnejo, važno da preživijo. Slednje je bilo najučinkovitejše. Nehala sem obsojati svojo zateženo prezenco. Bila je na mestu. V začetku sem se trudila pogovoriti z vsakem, ki je povzročal nemir, bila sem sočutna, ga poskušala razumeti iz kje prihaja in kakšne so njegove izkušnje življenja. Verjetno je bil moj način prenežen. Mogoče res potrebujejo samo palico (hec). Vedela sem, da sem v postavljanju avtoritete slaba, saj je tudi sama nisem nikoli pretirano spoštovala. Želela sem graditi na sodelovanju, jaz vas pokušam razumet in vi mene. Pa saj prvič ko sem se zjokala, ker res nisem mogla več, so dojeli, da so šli predaleč in se malo omehčali, postali sočutnejši. Ni se šlo, da bi bili grozni do mene. Grozni so bili med sabo. Grozni so bili do vsakega, ki je sprejel kritiko in ni bil toliko grozen kot oni. Kot sem rekla že prej se je skupina zmanjšala za 2 člana. To sta bila fanta, katera sta bila glavna ''klovna'' za posmeh. Vem, da sem človek, ki ima rad metuljčke in mavrice in vse lepo in brez konfliktov, ampak mislim, da bi bila ta skupina tudi bolj ''realnim ljudem'' naporna. Naj še dodam, da so bili v skupini 3 avtisti in 3 z ADHD-jem, en ki ni znal obvladati čustev in se zatekel v agresijo, en ki je vedno rekel da so ga učili, da mora udarit nazaj in en Ukrajinec, s katerim sem govorila angleško. Noro.

No pa dajmo še najti plati za katere sem hvaležna. Najbolj vesela sem, da je tega konec in mi je vsakdan brez drame tako prijeten kot še nikoli. Vesela sem, da sem opustila svoj trud biti vedno dobra do drugih in sočutna, saj je logično, da si nekateri ne zaslužijo, prav tako pa so me druženja na ta način nerealno utrudila. Pa da grem nazaj na svoje ''razodetje''. V bistvu sem dojela, da sem v zadnjih letih se malo preveč prepuščala nasvetom in mnenju drugih. Res da sem pred tem obdobjem bila kar dobro zasidrana v svoj oblaček prepričanj, ampak sem bila zato tudi bolj stabilna v tem kar sem in počnem. Ujela sem se v teorije in pravila drugih. Malo večkrat bi potrebovala vprašalnico ''Je to resnično zame?'' in se trmasto boriti za svojo resnico. A kaj ko se mi je to zdelo neprimerno, saj ti le sebe nikoli ne boš videl tako kot te ostali. Res je, ampak ni nujno, da imajo ostali prav! Prav je tisto kar jaz čutim, da je. Veš tisti občutek, ko ti nekdo da nasvet in veš, da je dobronameren, v tebi pa vre, ker spet nekdo razlaga kaj moraš narediti, brez da bi sploh vprašal ali si tega želiš in ali si mogoče že to poskusil? V teh primerih se počutim najbolj nerazumljeno in hkrati neprimerno, da bom zdaj od nekoga ''dobro voljo'', ki jo izkazuje z nasvetom, zavrnila. In pol moj strah, da si bo zdaj drugi mislil, da je itak prav, da se mi dogaja kar se mi, če nočem nič poskusit. Ali pa ko že povem kaj vse sem poskusila in mi drugi reče ''Ne obupaj. Bori se naprej''. Ja what?! Kaj pa če je ravno ta ''borba'' vir vseh težav? Kaj pa če se kdaj lahko zlomimo, ne vidimo poti ven in ne moremo narediti ničesar? A ni ravno to kronični stres, ki je danes eden izmed najmočnejših razlogov, zakaj so napolnjene bolnišnice? Ob stresu se vklopi simpatični živčni sistem - boj, beg, zamrznitev. No zdaj se pa bori naprej. Khm, z drugimi besedami pusti svoje telo v mišljenju, da je na robu preživetja in vse bo okej.

Enkrat sem slišala odlično razlago iz kje pride izgorelost. Včasih so ljudje na pohodu srečali tigra in tekli do vasi. To je bil izjemno stresen dogodek. Ko so prišli do vasi so se zjokali, zaplesali ali pa z grozo razlagali. Tako so se sprostili. Tako je telo vedelo, da je stresorja konec. Zdaj pridemo iz dolge vožnje kjer je par norcev zelo nevarno vozilo, se uležemo in se delamo, da ni bilo nič. No telo definitivno ni dobilo te informacije… Ali pa povemo znancu kaj nas obremenjuje in on nam reče bori se naprej. Prevod: ''Pojdi nazaj v gozd, najdi tigra in se probaj igrati z njemu.'' Am, kaj pa če ne?

Zanimivo je kolikokrat se je na tem letovanju pojavljala beseda ''Samo ne mi izgoret'', ''A boš preživela?'' ''Sej še malo.'' Zgledalo je kot, da si med sabo govorimo ''Tiger bo odšel po 10 dneh. Do takrat teči!'' Okej, 10 dni, ampak nekateri so hodili iz enega letovanja na drugega. Prav tako pa verjamem, da njihovo ''bojno'' delovanje ne uporabljajo le tu. Pa, da ne bo pomote, sama sem včasih delovala enako in razumem, res razumem. Ampak ne želim več razumeti.

No tu sem našla resničen dar, ki mi ga je dalo to letovane. Okej je če se zlomiš. Okej je, če ne zmoreš. Okej je, če del bremen prepustiš drugim. Okej je če delaš le na pol. In okej je, če se glasno zjokaš v rami vzgojiteljice, ko veš, da te slišijo prav vsi. Dobila sem novo spoštovanje do svojih zmogljivosti in kot sem včasih obsojala tiste, ki niso zmogli in so bili ''malce bolani'' in si zato olajšali delo, jih zdaj občudujem. Občudujem jih, ker v svetu kjer so skoraj vsi pripravljeni izgoreti v boju za nagrado 'najbolj delujočega' tvegaš veliko več kot le obsojanje. Ampak ostane ti hvaležno telo. In to mi je dovolj. 🥰

Drugače sem pa izjeeemno hvaležna za nova prijateljstva z mojimi sotrpini. ❤️

Z utrujenimi pozdravi,

Katja