Občutljiva

Začela sem pisati ta blog, ker se počutim, no, malo spregledano. Mogoče bom v teh svojih dolgih spisih lahko končno ljudem prikazala kanček bolj jasno kdo sem. Pa sej mogoče nobenega ne zanima. Samo rada bi imela nek prostor, kjer se lahko razširim in zažarim, kot najlepša roža v božanskem vrtu. In ovenim kot ena izmed njih. No, mogoče pretiravam. Ampak resno.

Sem zelo občutljiva. Fizično. Pol stvari ne smem jesti, pa včasih bi še ta seznam lahko dali na pol, da bi moje telo lahko dejansko normalno prebavljal. Moja koža cveti vsakič, ko moje življenje pade iz rutine ali moram početi stvari, ki mi niso všeč. Telo mi zelo jasno izraža kaj mi je okej in kaj ni. Včasih ga pozabim poslušati, včasih zatavam v um in analizo in simptomi postanejo slabši.

Včasih se počutim kot projekt:

''Glej ti samo jej kuhano hrano!'' ''Ne smeš se tok sekirat!''

''Preveč si občutljiva!'' ''Pazi, da dobro spiš!'' ''Odseli se!''

''Izogibi se stresa!'' ''Jesti moraš samo zelenjavo in sadje!'' ''Jst mislim, da moraš jesti vse po malo!'' ''Ti rabš sam enga, da te dobr…'' ''To je zato, ker ne ješ mesa!'' ''Mam enga k ti bo pomagu!'' ''Jej probiotike!'' ''Cukr dej vn!'' ''Kurkumin si kupi!'' ''Sam sprost se!''

Se glasi le nekaj nasvetov.

Vem, da mi vsi želijo dobro, ko to rečejo in ker vidim dobro namero se vedno nasmehnem, zahvalim, poslušam in kažem zanimanje. Utrujena sem. Prilagajam se. Spreminjam se.

Fejk sem!!

Večino časa se niti ne zavem, da to počnem. To je v meni. Kot je logično, da je sonce v dnevu in luna v noči. Tako je meni logično, da sem prijazna. Ljudje so se me navadili tako, jaz sem navajena biti taka. Vsi smo vpeti v cikel, ki nikamor ne pelje.😕

V resnici me je strah, da ljudje vidijo mojo resnico. Mogoče težjo, napornejšo plat mene. Jezna sem, razočarana in polna nezaupanja. Nad ljudmi, večino časa nad sabo. Ljudje me ne bi tako jezili, če bi jim zaupala kaj mi ni všeč. Ampak to je daaaleč izven cone udobja. Jaz sem žarek sreče in veselja in to mi je naravno. No, ko sem sama je naravna tudi jeza, žalost, obup in groza. Želim si biti jaz, v polnosti. Z ljudmi ali brez. Pa se mi pot do tja pogosto upira. Dejmo delati po starem, saj ni tako hudo...

Sprašujem se kdaj so me ljudje nehali spraševati 'kako sem' in mi začeli dajati nasvete kaj početi in kaj spremeniti? Kdaj so ljudje pozabili, da za tem telesom stojim jaz, s čustvi, razpoloženjem in svojim mnenjem? Kdaj sem sama zapustila sebe in jih začela poslušati?

''Hooooooooj''🙋‍♀️

Tudi jaz tu notri sem občutljiva. Tudi jaz tu notri si želim skrbi in pozornosti. Tudi jaz tu notri imam bolečine, vznemirjenost in čutim težo življenja. Tudi jaz tu notri obstajam. Tudi jaz tu notri imam želje, strahove in navdušenost. Tudi jaz tu notri si želim ljubezni in naklonjenosti. Me kdo vidi, sliši?

Notri vrem, želim na površje, ampak ne opazim. Opazim le nove fleke na roki, vratu in stegnih. Opazim, da me skozi dan spremlja neprijeten refluks in želodčni krči, ter opazim, da me srbi skoraj čisto vsak predel mojega vnetega telesa. Smešno, da čisto vsi simptomi kažejo na to, da nekaj želi ven🧐. Zdaj že slišim nov nasvet. Logično ti samo povej. ''Uu post. Super. Kaj to praviš, podaljšam na cel mesec? Ni problema. Tudi brez vode? Še boljše. Zmorem vse!'' Pridem domov in se zjokam. Toliko kot manipuliram z drugimi, toliko tudi s seboj.

Mogoče včasih pride čas, ko ne zmorem. Takrat grem sama na Tajsko, odidem na samotni sprehod ali sama v stanovanju v Izoli preživim celo karanteno. Včasih mi kdo pravi kako sem pogumna in samostojna. V resnici sem strahopetka. V resnici redko znam ljudem pogledati v oči in jim reči: ''To mi ni všeč!'' V resnici si le želim nekoga, ki bi me želel slišati, tudi, ko ni vse v najlepšem redu.

Strah me je prizadeti, strah me je ljubiti, strah me je onega, strah me je tistega tretjega. V resnici me je strah živeti.

Res uživam, ko sem sama. Plavam, plešem, uživam, jokam, tečnarim, se jezim, ljubim, občudujem, se sramotim in vse tako naprej. Popolna svoboda biti to kar sem. Napolnjena. Prizemljema. Potem pa pridem nazaj v svet. Popustim tam, tu ne povem celotnega mnenja, temu naredim uslugo in tej se nasmehnem ob zelo neprijetni izjavi. Počasi se praznem. Nekomu zaupam, da mi je težko. Pravi mi naj se sprostim, naj ne kompliciram. Koža kriči in želodec joka, jaz pa tiho prekinem in iščem svoj prostor drugje.

Včasih se počutim kot puščavnik, ki išče kapljico vode v presušeni Sahari. Včasih je svet krut do mene. Tako kot do vseh. Trudim si postavljati meje, povedati, ko me nekdo prizadene, se izrazit, a včasih ne uspe. Včasih se zgubim, pozabim na svojo moč in zaidem. Včasih se mi zdi, da je ves trud zaman, saj ga z druge strani ni. Včasih se mi zdi, da 15 letna meditacija v jami sploh ne zveni tako slabo. A takrat se spomnim, da smo vsi le ljudje. Da se prizadanemo med sabo, da smo bimboti in bedaki. Ampak znamo ljubiti. Samo vztrajno si moramo težit. Vztrajno razlagati, govoriti in iskati uho, ki bo slišalo. Vztrajno čutit kar nočemo čutiti in verjeti, da si vedno zaslužimo še več.

Z navdušenjem nad novo obliko dnevnika,

Katja. 😊