Narcisi 🥰

Znanki sem naštevala podobnosti fantov, ki so mi bili všeč. Na moje presenečenje sem dobila odgovor: ''Pa se ti ne zdi, da so to vse nekako narcistične lastnosti?'' Sem se kar malo ustavila. ''Čaki kaj, no zdaj ko pomislim mogoče res? Verjamem pa, da mi brez njih sploh všeč ne bi bili.'' Zanimivo.

(Tukaj bi, zaradi vedno pogostejšega pojavljanja ''On/a je narcis,'' rada dodala, da obstaja narcistična osebnostna struktura in narcistična osebnostna motnja, kar ni isto. Najbolj posplošena razlaga je, da je osebnostna struktura bolj nagnjenost v vsemogočnost ob stiski, motnja pa stalno življenje v občutku vsemogočnosti.)

Zanimivo je, da se tudi sama najdem v teh lastnostih. Pogosto imam občutek, da zmorem več od ostalih, rada prevzemam pozornost, pogosto tudi odgovornost, da bo neki narejeno, se postavljam v položaj pametnejše/bolj zrele in si na račun šibkosti drugih dajem občutek večvrednosti. Zanimivo je, da so to lastnosti, ki so za napredek v današnjem svetu pogosto zaželene. Verjamem, da brez občutka, da zmorem več od ostalih si ne bi upala toliko kot si, ter bi imela veliko več stiske ob izpitih in novih izzivih, ki bi hkrati povzročile manjše zaupanje drugih vame in s tem bi mi bilo zaupano veliko manj samostojnih del, kar bi povzročilo še manjši občutek kompetentnosti in tu bi se krog sklenil. Prepričana sem da bi doživela in se naučila veliko manj, verjetno tudi nikoli ne bi ustvarila tega bloga (khm, poglej naslov 🙈).

A hkrati te lastnosti pridejo tudi s slabostmi. Verjetno vsi razumemo, da izpadem pogosto 'samovšečna' in 'pametnjakovička', pogosto v kom vzbudim občutek nekompetentnosti in manjvrednosti, kar sta v bistvu moja občutka, ki ju skrivam pod vso to 'več vem' masko. To prepričanje mi prinaša občutek odgovornosti, da moram deliti, pomagati, voditi ali sama narediti, saj ja vem jaz boljše...🥴 Tudi takrat, ko me za to nihče ne prosi. Seveda s tem ljudem pogosto odvzamem moč, da zmorejo, in občutek, da zase vejo sami najboljše, včasih naredim namesto njih in se kasneje jezim na njih, češ kaj me izkoriščaš. Hkrati pa sem se sama odločila, da bom to naredila. Kompleksno🤯.

Tisti verz ''Nauči človeka loviti in mu ne le dati ribe, saj jo boš tako lovil vsak dan,'' si kar pogosto ponavljam. Sicer bi sama dodala, še dodatek, ''Včasih lahko pustiš človeka, naj sam poišče znanje o lovljenju.'' No in ravno to me pripelje do mojih največjih stisk, ki pridejo s prečudovitim kopleksom 'znam več'. ''Joj nisem znala pomagati človeku.'' Ali pa ''Nisem dovolj zrelo ravnala.'' Kot, da bi vedno mogla znati? Svoje šibke točke pogosto vidim kot nekaj, ki uničuje mojo sliko, ki jo tako močno želim prikazati – vsevedna in nezlomljiva. Perfektna.

Verjetno iz tu izhaja moj prejšnji blog, kjer sem si samo želela biti žrtev, nekdo, ki ne zmore, nekdo ki je šibek in ubogi. Kot mali dojenček, ki ne moreš, da ga ne bi potolažil. Večkrat sem ga hotela izbrisati, zdel se mi je resnično patetičen, že zdaj ko pišem o tem mi je malce nerodno. A vem, da vse to izhaja iz moje globoke želje in potrebe, da v polnosti sprejmem svojo šibkost in nemoč.

Zdaj lahko vidim povezavo mojih zaljubljenosti. Moj prvi instinkt ob njih je bil ''Končno nekdo na tem svetu, ki je bolj pogumen in ve več.'' Razbremenili so me odgovornosti. Bili so kot sveža sapica, ki mi je rekla: ''Ej faking ne veš vsega. Nič ne moreš. Zdržim več kot ti. Nič nisi proti meni. Ne moreš me premakniti'' Verjetno se vam te besede zdijo grozne, ampak zame so te besede kot topla postelja po napornem dnevu. Končno bo nekdo zdržal v moji šibkosti. Daddy in mommy issues peaking out 🙈😅.

Pogosto so mi rekli kako pogumna sem, da sem šla sama na Tajsko. Jaz vem, da bi potrebovala veliko več poguma, da bi ostala ali da bi koga povabila zraven. Rabila sem prostor in čas, kjer skrbim samo zase. Preveč sem si zadala. Za preveč ljudi in stvari sem skrbela. Pobegnila sem. Nisem mogla več in hkrati tega nisem zmogla priznati niti sebi. Zlomila sem se že prvi dan po prihodu. Po dolgih letih sem si upala zajokati. Ni bilo več razlogov, da ne bi. Sama sem bila. Tako kot sem si želela. Čisto sama na celem svetu in nikogar za katerega potrebujem skrbeti. Ne vem če zmorem opisati bolečino, ki me je ujela. Celo življenje sem imela ogromno znancev, ogromno ljudi, ki sem jih poznala a hkrati sem vse imela na ogromni razdalji pred sabo. Tisto pravo Katjo. No, tudi sebe sem imela.

Bolelo me je, da se življenje nikogar ni spremenilo zaradi mojega odhoda. Bolelo me je dejstvo, da me nihče ne pogreša. Hkrati pa ne vem če bi komu verjela, da mi piše ker me pogreša. Tako nezaupljiva sem bila, nisem verjela, da koga skrbi zame, ne iz lastnega strahu, da ga bo bolelo, če se mi kaj zgodi, ampak iz iskrene ljubezni.

Še zdaj se včasih ujamem v tem. Pa res vem, da me imajo ljudje radi, ampak moji zidovi so tako globoki. Res uživam, ko sem sama, zdi se mi, da sem svobodna, da je svet varen, da mi nihče nič ne more in da je poskrbljeno zame. Tokrat sem že slišala imej se rad, le tako te bodo imeli lahko ostali. Zanimivo je, ker se resnično imam rada… ko sem sama. Zdi se mi, da se ujamem v zankico, ko sem ob drugih, takrat mislim, da sem okej taka kot sem, ampak, da če bom čisto avtentično jaz bom druge prizadela in tako za druge ne bom prijetna družba.

Saj pravijo, da so odnosi nek stalen boj med povezanostjo in samostojnostjo. In hkrati ni to, da nikjer ne boš sprejet, ampak je to, da iščeš sprejemanje pri 'napačnih'. Kot, da bi zlati prinašalec iskal dom pri paru, ki si želi pitbula. Problem, je da ko smo tako navajeni igrati pitbula, se pogosto znajdemo ravno tam, kjer ga rabijo. In mogoče je le čas, da nas zavrnejo vsi, ki si želijo starih nas in spoznajo pravega psa. Zlatega prinašalca v nas.

Okej mal besedne igre nrdila. 🙈

Mislila sem, da si dovolimo živeti sebe. Ampak verjetno bi bil boljši verz; odkrivat sebe in pol še živet to (ta 'odkrivat sebe' sm za bdw slišala miljonkrat in ga šele zdaj razumem, tko, da zgleda res naredi čas svoje🤷‍♀️). No, zdej se že zapletam.

Z veseljem sporočam, da je mojega dolgega samologa konec,

Katja 😁