Mehurčki 🫧

Po svetu hodim v mehurčku. Strah me je ljudi, strah me je, da bi me kdo videl in strah me je, da bi mi prišel preblizu. Veliko nas je, vem ker te so mi znani in prijetni. Mehurčkarji.

Odpiramo se bolj ponesreči kot zanalašč, strah nas je. Občutljivi smo in osamljeni. Velikokrat pravijo, da obrambe ohranjajo bolečino znotraj nas in res je, ampak kdo bo nas Mehurčkarje spomnil, da svet zunaj nas ni vedno grenek in zatirajoč? Kdo nam bo povedal, da smo prav taki mehki, ranljivi in žalostni čisto prijetni in ljubki? Kdo nam bo povedal, da nas ima rad prav take kot smo? Najdejo se ljudje, ki te resnično vidijo in te ljubijo, a tudi te lahko ranijo, ne zanalašč, bolj zato, ker so ljudje.

Vprašanje, ki se ga sprašujem že leta je ali bi ostala v mojem znanem mehurčku osamljenosti, ali je čas, da se pokažem, ne v tisti 'vse je kul' verziji ampak tisti, ki jo skrivam že leta. Velikokrat pozabim, pozabim, zakaj je druga obcija boljša in vedno večkrat se spomnim in vedno večkrat lahko vidim kako pomembna je. No, ne vem kako je pri vas, ampak zadnja leta mi telo ne dovoli čisto pozabiti, pogosto se neprijetno tresem, ko čutim, da so med mano in drugim pregrade, ali pa dobim rdeče izpuščaje. Tudi to pozabim kaj točno pomeni, vem le da me moti in da na eni točki telesno ne zdržim, saj ne vem a bi rekla, da je to prekletstvo ali dar? Odvisno od momenta. Edino kar vem o vsem tem je, da ko sem pristna z drugim in drug z mano se moje telo v par urah zaceli. Mojo astmo, kožo (atopični dermatitis) in želodec (kronični gastritis) in zraven se počutim, kot da bi po res dolgem času zapihala spomladanska sapica. Nobena krema, zdravilo ali tablet zame ne deluje tako kot iskrena povezanost.

Kljub vsem temu je redko na sporedu. Pogosto gledam ali objamem človeka in v sebi slišim besede 'rada te mam' 'pogrešala sem te' in zdi se mi, kot, da ni prav da jih izgovorim. Kot da bom to rekla, ko bo čas za to, ko bo manj cringe zvenel, ker si bova bližje. Kot, da čakam da drug odpre teritorij. Smešno je ker moj strah za tem je, da bom izpadla naivna in otročja. Ker mam nekoga rada 😅. Skrijem se nazaj v svoj mehurček in upam, da drug ni opazil, da je to v meni, ker kaj če bi, kaj če bi mela nekoga rada in me drug ne bi imel nazaj? Zakaj se mi zdi to tako sramotno. Ah fuck it pač mam rada ljudi, pač sm žalostna če nimajo časa zame, pač sm žalostna če zaspijo s hrbtom obrnjenim proti meni, pač sm žalostna, če me nimajo radi toliko kot jih imam jaz, ali če me ne rabijo toliko časa kot jih jaz, pač si sam želim, da bi se mel odprto radi, tudi če to pomeni, da se ob tem prizadenemo.

Zadnjič sem v meditaciji slišala neko zanimivo vprašanje ''kaj te ta osamljenost v tebi prosi ali v kaj te sili da narediš?'' Pred tem me je vodila, da slečem svoj mehurček in pogledam kje vse je prostor za povezanost in pristno odprtost. Videla sem sebe, mehko, krhko, ljubečo in žalostno in zraven naravo in ljudi katerim je to domače. Vedno pridem do podobne ugotovitve, vedno vidim prav to, in zgleda tudi vedno pozabim. Pozabim, da temu delu sebe ne dajem veliko prostora, pogosto ga spregledam, zapustim in se od njega odtujim. In ja, ta del je zaradi tega zelo osamljen in ja včasih se mi zdi, da tko mora biti.

Zdi se mi, da sem se zaljubila v človeka, ki ima prav podoben del. Mehek, ljubeč, krhek in žalosten, ta se mi je zdel najlepši. Tako iskren in nežen. Ampak tudi on ga je rad skrival, spregledala sem ga, tako kot svojega. Zdi se mi, da svet ni navajen na take dele. Mogoče pa samo najin svet ni bil?

… mogoče je čas, da znova preverim,

Katja