Kok sm sploh stara?

Ugotavljam, da imam simptome izgorelosti. Jap, stara sm 24, skor 25 in imam simptome izgorelosti. Super. Zdaj imam dokaz, da sem pridna in delavna posameznica, ki bo služila dolga leta, predano. Mislim, ugotovitev tega dejstva me je prav osrečilo, zdaj lahko počivam, lenarim. Končno imam dokaz, da lahko počnem kar se mi zahoče brez slabe vesti. Mislim what, v kakšnem svetu živim?! Od kje mi tako razmišljanje?

Pa da ne bo pomote tale 'izgorelost', se je pripravljala že nekaj let. Ne morem reči, ja z aprilom pa sem začela doživljati nerealno utrujenost iz katere ne morem pobegniti ne glede na to koliko počivam. Hkrati še izjemno nezanimanje nad kakršnimkoli delom in nerealno močne vrtoglavice z nekimi čudnimi svetlejšimi krogci. Vse se je zgodilo počasi, vsak dan več vrtoglavic, vsak dan bolj utrujena, vsak dan manj smisla v delu in vedno večji občutek pomanjkanja nadzora nad telesom. Verjetno je bil trenutek, ko je bilo res kritično, ko sem med delom mogla sesti, ker sem se počutila kot da sem popila 2 flaši viskija. Pa da ne bo pomote, pila sem le vodo. Nič mi ni pomagalo. Mirovanje, zrak, sproščujoča glasba, voda, sok, hrana, nič. Samo nesposoben si normalnih funkcij in moraš ostat v tem. Življenja ne moreš prehiteti. Zjokala sem se. Kaj naj zdaj? Kako bom dobila ljubezen v tem produktivnem svetu?

Že en mesec počivam. Zbujam se ponoči, moja glava je nerealno utrujena, telo se želi premikati. Veš tisti občutek, ko greš spat in preveč premišljuješ in zato ne moraš zaspati. To ni tako. Čist nič ne razmišljaš, samo spati ne moreš, gledaš steno. Ne veš kaj bi sam s sabo, želiš se premikati in želiš biti pri miru na enkrat. Saj pravijo kronični stres, ko sta parasimpatični in simpatični sistem aktivirana istočasno. Kot, da bi pritisnil na pedalo za plin in hkrati na zavoro.

No, če sem kaj spoznala v tem obdobju je to, da sem jokica, zelo romantična in veliko bolj nežna kot se kažem na ven. Lahko rečem, da te dele skrivam že velik del življenja. Kljub temu verjamem, da se opazi.

Zanimivo mi je, da prav komentarji, kjer nekdo 'dojame' to in naslovi, se počutim kot, da mi je dal kompliment. Postanem kot mala punčka, ki jo nekdo vpraša, če ji je res všeč njena simpatija. Kot, da je to skrivnost.😅 No sej verjetno je. Zdi se mi, da s temi lastnostmi ne bom tako cenjena kot z mojo delavnostjo, ciljno usmerjenostjo in pristopom ''vse je super''. Kot, da je to neumno in samo čakam, da mi nekdo reče ''nikoli ne boš preživela, če boš svet videla tako, svet je krut.'' Kaj je narobe če jokam še 2 tedna po tem, ko se ne izide s fantom, ki sem ga videla 2x? Kaj je narobe, če me zaboli ko nekdo uporabi napačen ton v pogovoru? Kaj je narobe, če vedno najdem lepoto v ljudeh, tudi ob najhujših dejanjih? In kaj je narobe, če sanjarim o svojem princu, ki me bo ljubil do konca svojih dni? Živim za tisti občutek, ko plešem na travniku, se ne brigam za vse poglede in sem zaljubljena v življenje. V vseh barvah, občutkih in lepotah. En moment jokam, drug moment se smejim in tretji moment se jezim. Ampak to počnem sama. Z ljudmi ne upam. Strah me je. Kdo bo sprejel ta kaos. Kdo se ne bo zgubil v njem. Kdo ga bo cenil. In kdo bo zdržal. Trdno stal poleg.

Ne počutim se varno v tem svetu. Včasih se mi zdi, da vsi lovimo tisti košček ''vem kaj delam v življenju''. Še meditacijo smo spremenili v dosežek. No, tu se tudi jaz ujamem. V iskanju perfektnega lifestyla sem izgorela, s pomočjo meditacije in drugih 'zdravih' navad. Disciplina mi nikoli ni bila problem. Vsak dan trening 1h, ne glede na vse, okej. Vsak dan joga, okej. Vsak trigger je treba predelati, okej. Sprejet se moraš, okej. Ujela sem se v ''moraš''. Pozabila sem živeti. Poslušala sem druge kako živeti. Nisem vedela, da ni univerzalne formule. Nisem vedela, da je moje 'perfekt' drugačno od drugih. Občudovali so me, kako zmoreš. Jaz občudujem njih, kako zmoreš se ne obsojat, ko cel dan preživiš pred netflixom? Ko v zaljubljenosti delaš bedarije? Ko ješ shit dan za dnem in ko si nesramen, ker imaš pač slab dan? Ampak kdo je odločil, da je nekaj prav/boljše, ko drugo ni. Kdo pravi, da je organizirano boljše od kaosa, kdo pravi, da je zbranost boljše od čustvene diverzitete, kdo pravi, da je realnost bolj primerna od romantizirane verzije in kdo pravi, da ne moreš jokati na avtobusu? No, saj to so verjetno vprašanja namenjena meni, bolj kot vam.

S hvaležnostjo za vaše branje mojih kaotičnih misli,

Katja

P.S. Aja pa našla sem najboljši komad za moje trenutno počutje. Refren prvi ''My head is a jungel''. 😂 https://ytmp3.cc/en13/