A sm jst problem?

Heartbreak. Jst ne vem kok ste jih mel vi v življenju, sam jst lahko rečem, da se jih je kr nabral. Zdi se mi, da bi večina ljudi rekla, da je to ena izmed najbolj bolečih stvari. Jst bi rekla podobno.

Razpad odnosa ne rab pomenit, da ti nisi okej, da neki ni okej s tabo, al pa da si pokvarjen, ampak well se mi zdi da se velikokrat počutimo tko. No, če se ti ne, se jst. Se mi zdi, da mi v teh trenutkih vsi insecuritiji vn udarijo, tudi v primerih kjer sm jst tista k prekinja odnos. Eden izmed mojih večnih strahov je, da sm prenaporna, da bi kdorkoli živel z mano... In teli hartbreaki mi kr pogosto potrjujejo tezo 😔. In ja lahko vidim idejo, kako bodo prav te 'naporne stvari' nekomu najljubše in hkarti me boli ideja, da če do zdej ni bilo tko, zakaj bi bilo vnaprej?

Ni mi všeč, da so mi všeč moški, k tko radi rečejo ''sej bova vidla kaj bo,'', kaj všeč i love them, pa še zravn vrjamem, da so tok zreli ker to govorijo 🥰. Boli me, da se delam, da sem na istem, pretentam še sebe in se zravn ne zavem, da nekje spodi verjamem, da je lahkotno nenavezujoče spoznavanje pogoj, da me bo mel sploh nekdo rad 😔. Verjetno me najbolj boli to, da me je sram enega ogromnega dela mene. Dela ki si sam želi, da bi k nekomu pasala, pripadala.

Zadnjič mi je kolegica razlagala, da je spoznala fanta, ki ji je rekel, da je zajebu velik odnosov, šou spontano v njih, vsi so se končali zaradi njegove neresnosti in da tokrat si želi, da je to resno in da se s tem namenom spušča v to. Itak, da sm si te besede zapomnila. Men noben ni reku, da to kdo reče, men noben ni povedu, da to lahko že na začetku slišiš, v moji glavi je to pasal pod nemogoče scenarije. Ni sam to da nism verjela, da bi drug to lahko reku, niti nism verjela, da bi jst lahko.

V odnosih me velikrat pokopljejo ideje, ko mislm, da nečesa ne smem rečt ali pa nrdit, kot da je v moji glavi nek prepovedan sektor kjer logika ne deluje in je sam pač nemogoče ukaze spremenit v akcijo? Okej razumem, neki naučeni vzorci k so mi povzročil strah, da bom zgubila skrbne roke staršev (in s tem svoje preživetje), če to počnem so se zapisal direkt tja. Ampak kako so lahko tok bedni, zakaj sami ne dojamejo, da jih ne rabm več 😔. Zakaj je tok težko jih premaknt kamorkol kjer bi bli lahko aktivirani? Plus zakaj dfak glih neka pripadnost nekomu (meni) paše pod 'ne morš prost za to'? Ker to pomen, da nisi easygoing, ker če nisi easygoing si naporna in če si naporna se nam ne da ukvarjat s tabo in če kot dojenček ostaneš brez oskrbe umreš. Well okej mejbi mal bolj jasno…

Pa da nadaljujem kdaj sm prvič spoznala, da verjetno nisem tok 'easygoing' v odnosih kot bi si moj specifičen del možganov, ki skrbi za preživtje želel, da sem.

Vedno sem občudovala ljudi, ki so bili bolj nenavezani in odprti. Zdel so se mi kul in nenaporni, zdel se mi je, da so ekstra umirjeni in razumejo neko višjo raven življenja (nenaporno raven iguess😅). Definitvno sem si želela bit ena izmed njih in dejansko se mi zdi, da sem velikokrat še sebe zavedla. Vse dokler nisem šla na neko tantrično delavnico in v neki vaji kjer smo se plazili z masko na očeh v omejenem prostoru našla nekoga z izjemno mehkimi in mišičastimi rokami. Zdel se mi je poseben 🙈. (Kdo bi si mislu, da se bom kdaj zaljubila v roke 😅). Hotla sm se cuddlat z njem in z veseljem ugotovila, da je želja obojestranska. Vse kul in kjut dokler sva v tem objemih in poljubih bla samo midva. Iz kr nekje se je pojavla (še vedno z maskami čez oči) ena ženska k je lupčkala direkt MOJGA izbranca medtem ko sva se objemala. Pa da ne bo pomote, do te točke se mi je zdel vse to v teoriji čist sprejemljivo, ampak v tej točki prakse pa DEFINITIVNO NE. Hotla sm da jo odrine, hotla sm, da nrdi karkoli, da zaščit balonček v katerem sva samo midva. Ni je, odprto je razširil balonček, ki je v moji glavi bil samo najin in jo sprejel. nism mogla, bolel me je solze so že zmočile masko in sem šla na drugo stran prostora, sram me je blo, da bi vidu kok me boli to kar je njemu navadno, medtem ko so fascilitatorji govoril naj odpremo srce in umaknemo ego. Verjela sem, da je to, da nočem dodati drugega ego. Nisem mogla nehat jokat, medtem ko se je ene 20 ljudi ljubčkal in objemal z neznanci, vsepovprek. Tok gnusno se mi je zdelo vse skupaj in hkrati sem si želela, da bi bila tudi jaz taka kot oni. Sram me je blo, da nisem. Sram, da sem tko zaprta in v moji glavi nezrela, nezanimiva in brezvezna. Nek starejši moški me je vprašal zakaj jokam, povedala sem mu, kako zelo si želim, da bi bila kot oni in njemu se je zdelo smešno. Smešno, ker ni verjel, da si želim biti 'tisti' oni, ki so se pred mojimi očmi slačili in predajali neznancem. V moji glavi pa sem slišala samo – bolj naporna si od njih, oni so zadovoljni z neznanci, odprti za nove stvari, odprti za uživanje, ti pa si zaprta, posesivna in sitna. 😅

Še vedno so mi taki ljudje kul in zanimivi, zdi se kot da so rasvetljeni in brez egota, njihove teorije, da moraš razbliniti ego in tako ljubiti vse brez navezanosti so se mi vedno zdele tako resnične in pametne, zdelo se mi je, da so oni 'zaceljeni in svobodni' in jaz nisem. Tako zelo sem si želela biti podobna njim. Ampak jim nisem. Vedno sem si želela osebo, katera veš, da je tvoj 'person'. Tisti skupen mehurček s katerim greš skozi življenje, tisto, ko veš, da nekomu pripadaš, ko veš, da bo vedno nekdo s teboj tako v dobrem kot slabem. In ja, vedno me je bilo sram to priznat. Moje hrepenenje in bolečino, da tega ni, sram, da se me to tako dotakne in da mi več kot očitno ne uspe ohraniti mehurčka v dvoje.

Na gobicah sem čutila ta mehurček, bil je tako resničen. On je držal mehurček, da je stabilen in varen in jaz sem skrbela, da z nežnostjo prihajava v svet. Zdelo se je kot, da z najino ljubeznijo lahko še čisteje in nežnejše ljubiva druge. Občutek je bil tako zdravilen, kot, da lahko ozdraviva milijone ljudi s tem, da samo obstajava. Vbistvu sem že pozabila na ta del mojega tripa, ampak kako ne bi moglo bit bolj jasno? Mogoče je čas, da sprejmem, da sem bolj tradiconalno zategnjena in bom s tem svetu prinesla veliko več koristi kot, da sem nenavezano kul in odprta. No, če smo že pri odprtosti, verjetno bi mogla biti odprta za idejo, da nisem to kar sem verjela, da sem in da je okej bit mala jokica, ko nekdo noče enakega mehurčka kot jst. Mogoče je okej bit naporna in sitna, ko res hočeš mehurček za zmeri? Mogoče pa je čas, da delim mehurček samo s tistimi, ki ga rabijo toliko kot jaz.

Well to so neke teorije pa pisanja (kera bodo ob drugem branju ratala izjemno sram vzbujajoča) verjetno je še mnogo stvari za čutit in ne le intelektualizirat kot jih tukaj, ampak dejmo reči, da mi je tole pomagalo prebrodit krizo tko, da naj bo.

Polna občutkov,

Katja