''Boš videla, ko te bova posilila tukaj''

Včeraj mi je nekdo v šali rekel: "Boš videla, ko te bova posilila tukaj, haha." Grdo sem ga pogledala. Cel dan je bil zelo prijazen do mene. Od kje zdaj to? Dojel je, da nekaj ni okej in me vprašal kaj je. Nisem zmogla reči ničesar. Bila je tema in ni videl moje ogorčenosti, videl pa je, da sem se med razposajenim dviganjem živil ustavila. Nisem zmogla povedati, da je stopil na mojo najbolj bolečo točko. Nisem zmogla reči, da se ga bojim. Nisem zmogla še enkrat slišati: "Ah daj no saj sem se hecu, ti pa res vse resno vzameš." Nisem zmogla.

Nasmejala sem se in v smehu rekla: "Ah, saj ni nič in šla stran." V tistem trenutku sem dobila tisti strah pred ljudmi, ki mi je tako znan. Počutila sem se kot, da me je zeloo strah kač in jaz sem se znašla v mlaki kjer je vsako živo bitje morda le zamaskirana kača. Večino ljudi bi znorelo, skakalo, jokalo, ihtelo. Jaz sem zamrznila in si mislila "okej, kul, razumem, moški si, no big deal." Še huje. Obsojala sem se zakaj me je to zmotilo, zakaj sem 'tako zategnjena' in zakaj sem po eni besedi postala zelo hladna do ljudi. Vem, da ne bi obsojala nekoga, ki ga je strah kač in bi mu en 'v hecu' rekel, da je blizu. In hkrati, kača se ne pojavi iz prijazno zavitih besed, lepih nasmehov in prijetne pozornosti, kot se je ta stavek.

Ni okej! Želim si biti glasna, želim delati sceno, želim jim reči: "Kaj pa teb ni jasn? Kako se ti zdi lahko to normalno?" A včasih mi ne uspe. Včasih se skrijem in upam, da ta šala ne vsebuje 'pol resnice'. Včasih se celo trudim igrati, da je vse vredu. Včasih si želim, da doživijo enako. Želim, da doživijo strah pred tem, da bi jim nekdo odvzel tisto kar jim je najbolj vredno. Želim, da se vsi hecajo iz tega. Želim, da ljudje ob njihovem dvomu zavijajo z očmi, jim rečejo "naj se malo sprostijo", ter jim z nasmehom podajo kozarček vina v roke. Ob tem si želim, da jih spremlja zavedanje, da so fizično zlahka premagljivi.

Ubistvu si želim samo, da bi me razumeli,

Katja