Love? š¤
- Katja Smerajec
- Nov 9, 2022
- 3 min read
Updated: Mar 21, 2023
Zdi se mi, da imam kar moÄno lastno mnenje.
Sicer, hah, ob enih ljudeh ga nimam. Po navadi ob tistih, ki jih vidim kot, da imajo miÄkeno bolj trdno mnenje od mene. Zdi se mi, da jih malo obÄudujem. Ene lahko tako lepo vodim in jim jaz vlivam svoja prepriÄanja, medtem, ko se ob drugih zgubim. Mislim zgubim, bolj je to, da malo preverjam ali jim je kul kar govorim/delam/verjamem in se malce prilagodim. VÄasih se obsojam kako sem laho tako brez hrbtenice, odvisna od mnenja drugega. Kako lahko v želji po ljubezni 'skakljam' za drugim. SpraÅ”ujem se kje imajo ljudje pogum, da to naredijo.

Ubija me ideja, da bi požela posmeh, ker bi izkazovala ljubezen Äloveku, kateri me ne sprejema. Ubija me ideja, da bi dejanja drugega vplivala na moje razpoloženje. ''Želim si biti moÄna ženska, ki je niÄ ne zamaje!'' A hkrati si res želim ljubiti in vem, da mi z idejo prejÅ”njega stavka to ne bo uspelo. VÄasih se vpraÅ”am kaj bi se zgodilo, Äe bi me zavrnitev zamajala? Ojoj lahko bi izpadla Å”ibka in patetiÄna. Ampak na koncu sem veliko bolj Å”ibka, Äe zardi strahu pred neÄem, kar sploh obstaja Å”e ne, ne delam kar si želim. Zdi se mi, da zadam veÄ boleÄin sebi kot kdorkoli drug. Tako se bojim izpasti 'neumna', da sem pozabila verjeti, da mogoÄe pa so moje želje dosegljive, morda sploh ni tako neumno ljubiti?
VÄeraj sem naÅ”la tko fajn vpraÅ”anje:
Äe bi si predstavljala, da si vÄeraj umrla, kaj bi obžalovala? Katere stvari bi naredil drugaÄe? Katere stvari bi bila vesela, da sem jih naredila? Äe bi dobila Å”e eno priložnost za življenje in bi bila danes vrnjena v življenje, kaj bi zdaj imela pogum narediti, Äesar nisem, ko sem bila živa? In kaj bi svetovala sebi, ko sem danes tukaj, Äe bi se lahko po svoji smrti vrnila v ta trenutek?
Najprej sem si mislila itak, Äe umreÅ” ti je vseeno. Ne želim si pustiti niÄesar ne vem kako pomembnega, nimam te želje. Äe umrem me ni in to je okej. Za tem pa sem 2x vdihnila in se Å”e enkrat vpraÅ”ala. ''Kaj bi res obžalovala?'' Moja prva misel je bila, veÄ ljubezni. Spomnila sem se na tiste na katere sem malce jezna ali malce frustrirana nad njihovim naÄinom izražanja, njim bi je dala najveÄ. Naslednja ''Za kaj sem vesela?'' Prva misel, da sem kljub temu, da so ljudje bili slabi do mene, jih sreÄala z nežnostjo.

No, potem pa je vstopil moj um.
Äe logiÄno pogledam se mi zdi to tko, amm... mal 'lajf s roza oÄali.' Potem sem se spomnila delavnice kjer sem zaÄutila reees ljubezen do vseh, pa ni bila tista ljubezen ''Jst bi te mela, jst bi bla ti,'' bila je tista ljubezen ''Za vse nas jo je dovolj ljubim te ker si.'' Ne vem, Äe bi to lahko sploh opisali z besedami. MogoÄe je to tisto, ko pravijo brezpogojna ljubezen, ampak res res je bilo lepo. Zdi se mi, da je prav to tisto kar bi si svetovala. Vedno sem gledala na ljudi, ki ljubijo tiste, ki jih ''ne morejo imeti'' kot Å”ibke, vedno sem mislila, da jih drug izkoriÅ”Äa, da so patetiÄni, ampak obÄutek, ko imaÅ” nekoga odprto rad, tudi ko te ta ne zmore enako sploh ni grozen. Ubistvu je lahko tudi lep, Äe v tistem trenutku ljubiÅ” tudi sebe. Äe ne povežeÅ”, da pomankanje ljubezni drugega pomeni, da je ti ne moreÅ” dobiti in se tako podaÅ” v brezglavo lovljenje njegove/njene ljubezni v želji, da bi svetu dokazal, da jo lahko. Seveda, je vseeno boleÄe, ampak, ko lahko ljubiÅ” sebe, kljub temu, da ljubiÅ” nekoga, ki te je prizadel je boleÄina lepa. Sploh ne znam drugaÄe izraziti.
Ja boli as fuck. Sam hkrati se mi zdi, da sem v teh trenutkih postala nežnejÅ”a do sebe in do drugih, da v teh trenutkih postanem bolj hvaležna za malenkosti. Kot, da me boleÄina prizemlji in mi da vedeti, da le nimam vse moÄi sveta, da ne morem premikati gor in da nikoli ne bom dosegla popolne perfekcije. Da je okej, Äe se zlomim, da je okej, Äe se ustavim in da si v tem dokaj krutem svetu zaslužim nežnosti. VÄasih se vpraÅ”am zakaj rabi zlom, da to dojamem, ampak mislim, da smo vsi nagnjeni miÄkeno v to smer... š
Z polnim srÄkom,
Katjaš§”
Comments