29. 9. 2022

V svojih zapiskih sem našla zapis, khm, v bistvu je bil namenjen, da rata blog, katerega nisem upala objaviti. Napisala sem datum, 29. 9. 2022, in dopisala ''Neobjavljen.'' No, ko ga zdaj berem se mi zdi odličen, zelo ranljiv, ampak resničen vpogled verjetno v mene? Zdi se mi, da me je motilo, da nima resničnega konca, neke razrešitve, ampak, včasih je pač ni.

29. 9. 2022

Kok mi gre faking na živce, ko mi ljudje dajo nasvete kako živet. Še bolj na živce pa mi gre, ko mi osebe, ki jim zaupam govorijo kaj je najboljše zame. Najbolj na živce pa mi gre dejstvo, da jih poslušam.

Res poskusim uporabiti vsak njihov nasvet, jap tudi tisti v katerega ne verjamem čisto nič. A lahko no?! Verjetno si želim, da me imajo še vedno radi, ker mislim, da me, če jih ne poslušam ne bodo imeli, ampak a lahko?! Po navadi naredim to samo zato, da dokažem, da sem probala in ne deluje, kot sem že na začetku verjela, da ne.

Mislm a si lahko še bolj zakompliciram lajf? Prou bežim od svojega mnenja. Od sebe stran. Res je žalostno. Ubistvu me je sram. V želji, da bi bla sprejeta in bi me imeli ljudje radi zgubljam sebe. Ni čudno, da velikokrat raj izberem samoto. ''Kako si si upala sama na Tajsko?'' me vprašajo. Jaz pa se sprašujem, kako se lahko zgubljajo v odnosih, kako lahko gredo nekam sicer si želijo drugam, kako morejo biti tako željni odnosa, da zapustijo sebe in svoje mnenje. Zadnje je definitivno stvar zaradi katere sem se najpogosteje obsojala. Ko sem naredila nekaj ne zase, ne zato, da bo meni dobro, ne zato, ker sem tako si želela, ampak ker sem vedela, da bo drugemu tako lepše. Ker sem lovila sprejemanje in ljubezen. Če je kdo to opazil sem se pretvarjala: ''Da jaz, Katja, iščem sprejemanje in ljubezen, haha 😂. Pa jaz sem vendarle najbolj samostojna ženska na planetu, ničesar mi ne manka. Sploh te ne rabim, prosto pot imaš, lahko greš.'' Koliko ljudi sem dobesedno spodila. Nerodno mi je bilo, a tega nisem zmogla priznati. Želela sem si jih v mojem življenju, a nisem verjela, da si oni mene. Vsak dan sem skrbela za druge, da jim je udobno, da se prijetno počutijo ob meni, da se počutijo sprejete in da nobena njihova temačna zgodba zame ni preveč.

A zame ni skrbel nihče. Nikomur nisem dovolila. Vedela sem, da mi bi skrb drugega tako prijala, da bi zgubila svojo identiteto 'samostojne ženske, ki je nič ne zlomi'. Za to oznako sem se borila tako dolgo, nisem je mogla kar spustiti. Bala sem se, da bo kdo odkril, da nenazadnje potrebujem ljudi. Bala sem se, da bi ljudje videli, da občutki drugega vplivajo name. Mislila sem, da me nič ne sme zlomiti, ker si moram vse dati sama. Zdaj, ko pogledam nazaj se mi zdi najbolj patetično dejstvo, da sem vsa ta leta mislila, da sem magično bitje, ki zmore vse samo. Kolikokrat sem zakrila svoje solze z idejo, da je prav, da moram sama čez to. Kolikokrat sem si želela, da bi me kdo pogrešal in se nato obsojala zakaj toliko pričakujem od ljudi. Kolikokrat sem povedala kaj se mi je zgodilo in ko me drug ni poslušal krivila sebe, zakaj sem sploh pričakovala, da sem komu pomembna.

Resnično mi je žal. Žal mi je, da nisem razumela lepote bližnjih odnosov. Žal mi je, da sem vse zaljubljene videla kot patetične in neumne in žal mi je, da sem se obsojala, ko sem sama čutila tisti prijeten občutek sveže zaljubljenosti. Predvsem pa mi je žal, da si nisem dovolila odprto ljubiti.

Zadnja leta se učim nasprotja. Učim se kako se nasloniti na drugega. Učim se kako je okej, če nekoga pogrešaš, kako je okej, če nekomu poveš, da ga imaš rad, kako je okej, če nekomu rečeš, da te je prizadel in želiš, da se pobotata in kako je okej, če si na nekoga jezen in ga vseeno ljubiš. Postajam vedno bolj podobna osebi katera sem se kot mala odločila, da nikoli ne bom. Navezana.

Kot majhni so se mi ljudje smejali, ko sem nekoga pogrešala, si ga želela, ga imela rada. Počutila sem se neumno, krhko in težavno. Takrat sem se odločila, da to pomeni, da je moja ljubezen in moja želja po drugem neprimerna in bremeni drugega. In tako se konča. Tako so moji mali možgani zaključili zgodbo. Moji malce starejši možgani pa so se to zgodbo odločili spremeniti, poskusiti znova, čeprav je strašno. Skoraj bolj kot kletka z levom.

Z vso ljubeznijo do vseh mojih in naših zablod,

Katja